Čeprav ne smuča več, njegov um še vedno riše zavoje. Andrej Robič tudi pri 93 letih ostaja eden najprodornejših mislecev v zgodovini alpskega smučanja.
Ko stopiš v njegov kabinet, hitro pozabiš na številko njegovih let. Pogovor se začne umirjeno, skoraj zadržano, a že po nekaj minutah postane jasno: miselni motor Andreja Robiča deluje z enako močjo kot nekoč. In smer? Vedno ista - smuči.
»Ko sem pred leti prebral tvoj članek o meni, da sem izumitelj, ki je spremenil smučarski svet, se mi je zdelo pretirano. Danes pa si mislim, da sploh ne,« pove brez olepševanja. Ni samohvale. Je zgolj ugotovitev človeka, ki razume, kaj je ustvaril.
Elanovec, ki je soustvaril zgodovino
Andrej Robič je z begunjskim Elanom povezan že od leta 1951. Kot inženir lesne industrije in dolgoletni vodja razvoja je bil v središču najpomembnejših tehnoloških premikov podjetja. Njegovo delo ni ostalo neopaženo. Prejel je tudi prestižno Kidričevo nagrado, eno najvišjih priznanj za tehnične dosežke v nekdanji državi. V Elanu so mu podelili celo interni »oskar« za razvojne dosežke. A še pomembnejše od nagrad je to, da njegove ideje živijo še danes.
Smučarski strokovnjaki ga upravičeno uvrščajo med pionirje sodobnega smučanja. Smučarski učitelj Milan Maver ga je označil za »pradeda samodejnega zavijanja smuči«, opis, ki morda zveni pretirano, a postane povsem razumljiv, ko spoznamo njegovo delo.
Ideja, ki je prehitela desetletja
Že pred več kot petdesetimi leti je Robič v strokovni reviji Eurosport objavil članek, ki bi moral pretresti smučarski svet. V njem je s tehnično natančnostjo razložil povezavo med: kotom nagiba smuči, njeno stransko ukrivljenostjo, ter prožnostjo materiala.
Samo od nekaterih smučarskih izumov. FOTO: Miroslav Cvjetičanin
Njegov sklep je bil revolucionaren: smučka mora sama pomagati smučarju v zavoj. Danes to zveni samoumevno. Takrat pa ni bilo. »Na članek ni bilo nobenega odziva. Ne v smučarskih ne v tehničnih krogih,« pove mirno.
A ideja ni izginila. V sedemdesetih letih jo je Elan uporabil pri razvoju smuči Uniline, modela, ki je združil slalom in veleslalom v eni sami smučki. To ni bil le tehnološki napredek, temveč tudi velik proizvodni prihranek. Namesto dveh kalupov enega.
Smuči, s katerimi je zmagoval Ingemar Stenmark
Posebno mesto v Robičevih spominih ima legendarni švedski smučar Ingemar Stenmark. Na Elanovih smučeh, dolgih 205 centimetrov, je vozil tako slalom kot veleslalom, kar je danes nepredstavljivo. Stenmark ni bil človek dolgih analiz. Smuči je ocenil z dvema besedama: »dobre« ali »slabe«.
»Če je rekel slabe, sem moral ugotoviti, zakaj. Če je rekel dobre, pa tudi,« se spominja Robič. To je bil njegov svet: stalno iskanje razlogov, izboljšav, popolnosti.
Andrej Robič v svojem ateljeju. FOTO: Miroslav Cvjetičanin
Možgani delajo sto na uro. FOTO: Miroslav Cvjetičanin
Od metuljčkov do globalnega standarda
Ko so konec osemdesetih let v Elanu začeli razvijati prve karving smuči, je bila zgodba podobna kot desetletja prej. Nova oblika je bila radikalna. Preveč radikalna za mnoge. »Partnerji so se obliki smejali. Rekli so ji metuljčki,« pripoveduje. A prav ti »metuljčki« so kasneje postali standard. Druge tovarne so idejo prevzele, jo nekoliko omilile, a bistvo je ostalo. S tem pa se je spremenilo tudi smučanje samo. Danes si ga brez karving tehnike sploh ne znamo več predstavljati.
Grenak priokus sodobnega časa
Robič tudi danes ne miruje. Še vedno razmišlja o razvoju, o izboljšavah, o novih rešitvah. Nedavno je Elanu poslal predlog za sodelovanje pri razvoju novih smuči. Odgovora ni bilo. »Niti ‘hvala, ne zanima nas’,« pove. To ga je prizadelo. Ne zaradi ega, temveč zaradi odnosa. »Takšni ljudje nikoli niso delali v Elanu,« doda odločno. V njegovih besedah ni jeze, temveč razočaranje nad časom, ki je očitno izgubil stik z lastno zgodovino.
Skrivnost, ki bo ostala neizrečena
Ko pogovor znova zaide k smučem, se pokaže tista prava Robičeva strast. Prepričan je, da večina proizvajalcev še vedno ne razume bistva: geometrija smuči je ključna. In potem doda nekaj, kar zveni skoraj neverjetno. »Obstaja skrivnost. Preprosta, a izjemno učinkovita. Nobena firma je še ni pogruntala. Očitno jo bom odnesel s seboj.« Gre za idejo, ki bi lahko še dodatno izboljšala vodljivost tekmovalnih smuči. A za zdaj ostaja v njegovi glavi.
Elanov Oskar, ki ga ni več. FOTO: Miroslav Cvjetičanin
Kopica tujih medijev je pisala o njem. FOTO: Miroslav Cvjetičanin
Ingemar Stenmark je bil njegov testni smučar. FOTO: Miroslav Cvjetičanin
Pri 93 letih razvija novo revolucijo
Čeprav ne smuča več, že dvajset let ne, ker mu ravnotežje ne dopušča, njegova ustvarjalnost ne pojenja. Trenutno razvija prilagojen invalidski voziček za svojega sina. »To bom patentiral. Gre za rešitev, ki bo omogočala bistveno lažji vstop in izstop. Če bo pomagala še komu, toliko bolje.« Tudi tukaj razmišlja enako kot pri smučeh: funkcionalno, natančno, inovativno. »Morda bo to celo revolucija,« doda.
Brez pravil, brez diet in 93 let
Ko beseda nanese na dolgoživost, Robič ne ponuja receptov, ki bi jih danes našli v priročnikih za zdravo življenje. »To je v genih. Nikoli nisem pazil na prehrano. Jedel sem, kar mi je bilo všeč. Nikoli nisem bil ne predebel ne presuh.« Gibanje? Seveda. »Rad sem se rekreiral. Najraje smučal.« Danes hodi s palico, počasneje kot nekoč, a z značilno eleganco stare ljubljanske šole. »Glava pa še vedno dela sto na uro.«
Človek, ki ni nikoli nehal razmišljati
Andrej Robič ni le inženir. Je človek, ki je s svojim razmišljanjem oblikoval šport, ki ga danes jemljemo kot slovenski ponos. Njegove ideje so bile pogosto prezrte, včasih zasmehovane, a na koncu so postale standard. In morda je prav v tem njegova največja vrednost. Ne v tem, kar je že ustvaril. Temveč v tem, da tudi pri 93 letih še vedno razmišlja, kako bi stvari naredil bolje.
Na smuči sicer ne stopa več. A v mislih še vedno riše popoln zavoj.
Vsak dan razmišlja o smučeh. FOTO: Mb.cvjeticanin Delo
