
Galerija

Če danes stopite v supermarket, vas pričaka nenavaden prizor: proteini so dodani skoraj vsemu, od pokovke in sladoleda do vode. Navadna voda očitno ni več dovolj. Živimo v obdobju pravega beljakovinskega razcveta, ki ne spreminja le naših nakupovalnih navad, temveč tudi naš odnos do hrane.
Ta trend se odvija v času, ko se spreminja tudi ideal telesa, v dobi zdravil za hujšanje, kot je Ozempic, ki zmanjšujejo apetit in tako imenovani »šum lakote«. A paradoksalno je hrup okoli hrane danes večji kot kadarkoli, še posebej, ko govorimo o beljakovinah.
Če so bile v preteklosti na udaru maščobe ali ogljikovi hidrati, so danes beljakovine postale skoraj rešitelj. Antropologinja Carrera Kurnik jih opisuje kot »ultimativno makrohranilo za optimizacijo«, ki obljublja:
Za razliko od restriktivnih diet gre za pristop, ki nekaj dodaja, ne jemlje. Prav zato je tako privlačen in razširjen.
Podatki kažejo, da ne gre le za modno muho: skoraj polovica odraslih je v zadnjem letu povečala vnos beljakovin, 63 % ljudi išče beljakovine v prigrizkih, število izdelkov z oznako »visoko beljakovinsko« se je v desetletju početverilo, na družbenem omrežju TikTok je več kot 2,5 milijona objav s ključnikom #protein. Tudi Google beleži močan porast iskanj na to temo.
Trend poganja več različnih skupin:
V svetu, kjer je dobro počutje postalo nova valuta, beljakovine ponujajo nekaj oprijemljivega: vidne rezultate in občutek nadzora nad lastnim telesom.
Ker zdravila za hujšanje zmanjšujejo željo po hrani, se prehranska industrija prilagaja. Namesto poudarjanja užitka in razvajanja zdaj promovira funkcionalnost. Če lahko podjetja tudi čokolado ali pokovko predstavijo kot »funkcionalno prehrano«, bodo ohranila pozornost potrošnikov, tudi tistih, ki jedo manj.
Priporočila pravijo, da odrasli potrebujejo približno 0,75 g beljakovin na kilogram telesne mase. A nutricionisti opozarjajo, v zahodni prehrani že zdaj pogosto zaužijemo preveč beljakovin. Po njihovem mnenju pomanjkanje beljakovin ni problem, razen pri ljudeh, ki iz prehrane izključujejo celotne skupine živil.
Veliko večji problem je nekaj drugega - vlaknine.
Osredotočenost na beljakovine tako pogosto pomeni, da zanemarjamo druge ključne sestavine zdrave prehrane.
Obsedenost z beljakovinami sovpada z obdobjem, ko od telesa pričakujemo vedno več: več učinkovitosti, več zmogljivosti, več nadzora.
Hkrati pa omogoča, da sodelujemo v dietni kulturi, ne da bi to priznali. Ne gre več le za hujšanje, gre za »optimizacijo«. Beljakovine so tako postale nova mera discipline in »zdravega življenjskega sloga«. A ključno vprašanje ostaja:
Ali izbiramo tisto, kar naše telo res potrebuje, ali tisto, kar je najbolje zapakirano in prodano?