Športne poškodbe, ki lahko ostanejo za vse življenje. Teh 10 poškodb rekreativci ne smemo podcenjevati

Šport in rekreacija pomembno prispevata k zdravju, telesni pripravljenosti in kakovosti življenja. Toda pretiravanje, nepravilna tehnika, premalo počitka ali ignoriranje bolečine lahko povzročijo športne poškodbe, katerih posledice čutimo še dolgo po tem, ko se je začetna poškodba zacelila. Pri nekaterih poškodbah se težave lahko ponavljajo več let ali celo vplivajo na način, kako se bomo v prihodnje ukvarjali s športom.

Posebej previdni morajo biti rekreativni športniki, ki želijo kljub letom, utrujenosti ali prejšnjim poškodbam ohranjati visoko raven telesne dejavnosti. Športna poškodba namreč ni vedno samo nekajdnevna neprijetnost. Nekatere poškodbe zahtevajo dolgotrajno rehabilitacijo, druge pa lahko povzročijo kronične težave in povečajo tveganje za nove poškodbe.

Bolečina v križu in išias

Bolečina v spodnjem delu hrbta je med najpogostejšimi mišično-skeletnimi težavami. Pri nekaterih ljudeh se bolečina širi iz križa v zadnjico in po zadnji strani noge. Takšno stanje pogosto imenujemo išias. Išias ni posebna bolezen, temveč opis simptomov, ki nastanejo zaradi draženja ali pritiska na ishiadični živec oziroma njegove živčne korenine. Poleg bolečine se lahko pojavijo mravljinčenje, odrevenelost ali mišična šibkost. Vzrok je lahko med drugim hernija medvretenčne ploščice, zožitev hrbteničnega kanala oziroma spinalna stenoza ali druge spremembe v hrbtenici. Pri nekaterih oblikah spinalne stenoze lahko pride do pomembnega pritiska na živčne strukture.

Posebej pomembni so znaki, kot so hitro napredujoča mišična šibkost, izguba občutka ali težave z odvajanjem vode in blata. Takšni simptomi zahtevajo takojšnjo zdravniško obravnavo.

Raztrgan meniskus pusti posledice na kolenu

Meniskus je polmesečasta struktura iz hrustanca, ki v kolenu deluje kot blažilec med stegnenico in golenico. V vsakem kolenu sta dva meniskusa. Poškodba meniskusa pogosto nastane pri zasuku kolena, zlasti kadar je stopalo čvrsto na podlagi, koleno pa se nenadoma obrne. Pojavijo se lahko bolečina, oteklina, omejena gibljivost in občutek preskakovanja ali zatikanja kolena. Pri nekaterih poškodbah se lahko koleno tudi zablokira.

Zdravljenje je odvisno od vrste in obsega poškodbe, starosti bolnika, njegovih aktivnosti ter drugih sprememb v kolenu. Pri blažjih poškodbah lahko pomagajo prilagoditev obremenitve, hlajenje, zdravila proti bolečinam in vnetju ter fizioterapija. Pomembno vlogo imajo vaje za povrnitev gibljivosti, mišične moči in stabilnosti kolena.

Pri nekaterih poškodbah je potrebna operacija. Nezdravljena ali ponavljajoča se poškodba meniskusa lahko prispeva k nadaljnjim poškodbam sklepnega hrustanca in poveča tveganje za degenerativne spremembe kolena.

Zvin gležnja je lahko veliko bolj zahrbten, kot se zdi

Zvin gležnja je ena najpogostejših športnih poškodb. Nastane zaradi prekomernega raztezanja ali natrganja vezi, najpogosteje na zunanji strani gležnja. Prvi zvin se lahko zdi kot poškodba, ki bo minila sama od sebe. Toda pri športniku, ki se prezgodaj vrne k vadbi, se poveča tveganje za kronično nestabilnost gležnja in ponovne zvine. Pri zdravljenju so pomembni ustrezno zmanjšanje obremenitve, obvladovanje bolečine in otekline ter nato postopna rehabilitacija. Fizioterapevtske vaje izboljšujejo gibljivost, moč, ravnotežje in propriocepcijo, s čimer lahko zmanjšamo tveganje za ponovitev poškodbe.

Pri nekaterih težjih poškodbah je lahko koristna tudi opornica. Operacija je potrebna le pri določenih poškodbah, zlasti kadar konzervativno zdravljenje ne zagotovi zadostne stabilnosti.

Stresni zlomi: majhna razpoka, velik problem

Stresni zlom je majhna razpoka v kosti, ki nastane zaradi ponavljajočih se obremenitev. Za razliko od klasičnega zloma ni nujno posledica enega samega močnega udarca. Pogost je pri športih z veliko ponavljajočimi se udarci in obremenitvami, predvsem pri teku, lahko pa se pojavi tudi pri drugih športnih dejavnostih. Najpogosteje prizadene kosti spodnjih okončin in stopala. Značilna je bolečina, ki se sprva pojavi med vadbo in se umiri po počitku, pozneje pa lahko postane prisotna tudi v mirovanju. Če športnik bolečino ignorira in nadaljuje z obremenitvijo, se lahko majhna poškodba razvije v popoln zlom.

Zdravljenje je odvisno od mesta in resnosti poškodbe. Običajno je potrebna prilagoditev ali prekinitev obremenitve, v nekaterih primerih tudi zaščitna obutev, opornica ali bergle. V zahtevnejših primerih je potrebna dodatna diagnostika in daljše obdobje rehabilitacije.

Poškodba sprednje križne vezi oziroma ACL

Poškodba sprednje križne vezi, pogosto označena s kratico ACL, je ena najresnejših poškodb kolena. Gre za delno ali popolno natrganje vezi, ki pomembno prispeva k stabilnosti kolenskega sklepa. Pogosta je pri športih, pri katerih prihaja do nenadnih zaustavljanj, skokov in hitrih sprememb smeri. Mednje sodijo nogomet, košarka, tenis, smučanje in odbojka. Pri nekaterih poškodbah je mogoče zdravljenje brez operacije, pri drugih pa je rekonstrukcija sprednje križne vezi smiselna ali potrebna, zlasti pri aktivnih športnikih z nestabilnim kolenom.

Operacija pa ni konec zdravljenja. Sledi dolgotrajna rehabilitacija, katere cilj je povrniti gibljivost, mišično moč, koordinacijo in stabilnost kolena. Prezgodnja vrnitev k športu lahko poveča tveganje za ponovno poškodbo.

Izpah pogačice lahko povzroči ponavljajočo se nestabilnost

Pri izpahu pogačice oziroma kolenske kapice ta zdrsne iz svojega običajnega položaja. Pogosto se to zgodi pri nenadni spremembi smeri ali zasuku kolena. Poškodba je lahko zelo boleča, spremljajo jo oteklina, občutek nestabilnosti in omejena sposobnost hoje. Pogačica se lahko včasih sama vrne v normalen položaj, vendar to ne pomeni, da je poškodba odpravljena. Pri prvem izpahu je zdravljenje pogosto nekirurško in vključuje zmanjšanje obremenitve, opornico ter poznejšo fizioterapijo. Pomembne so vaje za krepitev mišic okoli kolena in izboljšanje nadzora gibanja.

Pri ponavljajočih se izpahih lahko pride do trajnejše nestabilnosti in poškodb struktur v kolenskem sklepu. Pri določenih bolnikih je zato potrebna tudi operacija.

Izpah rame se lahko ponavlja

Rama je eden najbolj gibljivih sklepov v človeškem telesu. Prav velika gibljivost pa pomeni tudi večjo dovzetnost za izpah. Pri izpahu rame glavica nadlahtnice izskoči iz sklepne ponvice. Pojavijo se huda bolečina, oteklina in izrazito omejena gibljivost roke. Izpah rame zahteva zdravniško obravnavo in ga ni varno poskušati urejati samostojno. Poseben problem je ponavljanje poškodbe. Po prvem izpahu se lahko vezi in druge stabilizacijske strukture sklepa poškodujejo oziroma raztegnejo, zaradi česar je rama pozneje bolj nestabilna.

Zdravljenje je odvisno od poškodbe in vključuje ponovno namestitev sklepa, začasno imobilizacijo ter rehabilitacijo. Pri ponavljajočih se izpahih ali pomembnih poškodbah struktur okoli rame je lahko potrebna operacija.

Zlomi niso samo trenutna poškodba

Športni zlom lahko povzroči oteklino, podplutbe, močno bolečino in izrazito omejitev gibanja. Pri odprtem zlomu kost poškoduje tudi kožo, kar pomeni dodatno tveganje za zaplete. Zdravljenje je odvisno od mesta zloma in njegove oblike. Cilji so pravilna namestitev kosti, stabilizacija zloma, nadzor bolečine ter čim boljša ponovna vzpostavitev funkcije poškodovanega uda. Pri nekaterih zlomih zadostujeta opornica ali mavec, pri drugih je potrebna operacija. Po obdobju imobilizacije je pomembna postopna rehabilitacija, saj se mišice zaradi neaktivnosti hitro oslabijo. Posebej problematični so zlomi, ki prizadenejo sklepne površine, saj lahko povečajo tveganje za poznejše degenerativne spremembe.

Natrgane stegenske mišice in tetive se rade ponovijo

Poškodbe zadnjih stegenskih mišic in njihovih tetiv so pogoste pri športih, pri katerih prihaja do sprintov, hitrih pospeševanj in nenadnih sprememb gibanja. Poškodba je lahko blaga in pomeni predvsem preobremenitev ali manjšo poškodbo mišičnih vlaken, lahko pa gre za večjo raztrganino. Značilni so nenadna bolečina v zadnji strani stegna, občutljivost, zmanjšana mišična moč in včasih oteklina ali podplutba. Ena največjih težav je ponavljanje poškodbe. Če se športnik vrne k intenzivni vadbi, preden so mišica in koordinacija ustrezno obnovljene, se tveganje za novo poškodbo poveča.

Zato rehabilitacija ne sme biti omejena samo na počitek. Pomembne so postopno stopnjevanje obremenitve, krepitev mišic, vaje za gibljivost in nadzor gibanja ter postopna vrnitev k športu.

Teniški komolec lahko postane kronična težava

Teniški komolec oziroma lateralna epikondilalgija je bolečina na zunanji strani komolca, povezana predvsem s preobremenitvijo tetiv mišic podlakti. Kljub imenu se ne pojavlja samo pri igralcih tenisa. Bolečina se lahko okrepi pri prijemanju predmetov, dvigovanju, stiskanju dlani ali drugih ponavljajočih se gibih zapestja in podlakti.

Težava se lahko postopoma umiri, vendar pri nekaterih ljudeh traja več mesecev. Zgolj odpravljanje bolečine zato pogosto ni dovolj. Pomembno je ugotoviti, katere obremenitve so težavo povzročile, jih ustrezno prilagoditi ter z vajami postopoma povečati zmogljivost mišic in tetiv. Pri dolgotrajnih težavah je priporočljiva strokovna obravnava. Operativno zdravljenje je rezervirano za manjši delež bolnikov z vztrajnimi težavami, pri katerih daljše konzervativno zdravljenje ni uspešno.

Zakaj sploh pride do športnih poškodb?

Športne poškodbe imajo različne vzroke. Pogosto nastanejo zaradi kombinacije več dejavnikov, med katerimi so:

• nenadno povečanje obsega ali intenzivnosti vadbe,
• ponavljajoče se preobremenitve,
• neustrezna tehnika gibanja,
• pomanjkanje počitka in regeneracije,
• prejšnje poškodbe,
• nezadostna mišična moč ali slab nadzor gibanja,
• neustrezna športna oprema,
• nenaden gib, padec ali neposreden udarec,
• neustrezna priprava na športno dejavnost.

Pri rekreativnem športniku je zato pomembno predvsem razumevanje lastnih omejitev. Več treninga ni vedno boljši trening. Telo potrebuje čas, da se prilagodi obremenitvi in obnovi poškodovana oziroma obremenjena tkiva.

Bolečina ni vedno nekaj, kar moramo preprosto »pretrpeti«

Ena najpogostejših napak rekreativnih športnikov je, da bolečino razumejo kot nekaj normalnega, kar bo izginilo samo od sebe. Pri manjših težavah je prilagoditev obremenitve pogosto dovolj, pri vztrajni ali stopnjujoči se bolečini pa je treba ugotoviti vzrok.

Posebej pomembno je ukrepati pri bolečini, ki se ponavlja, se pojavlja tudi v mirovanju, povzroča otekanje, ali omejuje gibljivost in normalno uporabo uda. Pri nekaterih poškodbah je prav zgodnja obravnava tista, ki prepreči, da bi akutna težava postala kronična.

Najboljša športna poškodba je tista, ki je preprečena

Velik del športne preventive je precej preprost: obremenitev povečujemo postopoma, pred zahtevnejšo vadbo se ustrezno ogrejemo, poskrbimo za moč in gibljivost ter telesu omogočimo dovolj časa za regeneracijo. Pomemben del treninga je tudi počitek. Mišice, kite, vezi in kosti se na obremenitev prilagajajo postopoma. Če jim ne omogočimo dovolj časa za obnovo, se lahko majhna preobremenitev spremeni v poškodbo. Pri ponavljajočih se težavah, močnejši bolečini ali sumu na resnejšo športno poškodbo je smiselna obravnava pri zdravniku oziroma fizioterapevtu. Strokovno vodena rehabilitacija lahko pomaga zmanjšati tveganje za ponovitev poškodbe in omogoči varnejšo vrnitev k športu.

Šport naj bi izboljševal zdravje in kakovost življenja. Prav zato je pomembno, da pri rekreaciji ne tekmujemo sami s seboj za vsako ceno. Napredek ni samo v večji hitrosti, daljšem treningu ali večji teži. Del napredka je tudi sposobnost, da svoje telo pravočasno poslušamo, pravilno odmerjamo obremenitev in si po naporu omogočimo dovolj počitka.