
Galerija

Imenuje se vagusni živec. Njegovo delovanje lahko podpiramo tudi z zelo preprostimi vsakodnevnimi navadami, med katerimi je počasno in globoko dihanje.
Stres je normalen odziv telesa, vendar lahko težave nastanejo, ko napetost traja predolgo in se organizem težko vrne v stanje umirjenosti. Takrat se lahko pojavijo težave s spanjem, občutek izčrpanosti, razdražljivost in občutek preobremenjenosti. Dolgotrajen stres lahko vpliva tudi na zdravje srca in krvni tlak.
Pri uravnavanju tega odziva ima pomembno vlogo vagusni živec.
Vagusni živec je najdaljši in eden najbolj zapletenih možganskih živcev v telesu. Izvira iz možganskega debla in poteka do številnih notranjih organov, med drugim do srca, pljuč in prebavil. Deluje kot nekakšna dvosmerna povezava med možgani in telesom. Po njej se prenašajo informacije o dogajanju v različnih delih organizma, hkrati pa lahko možgani vplivajo na delovanje notranjih organov. Vagusni živec je pomemben del parasimpatičnega živčnega sistema, ki je povezan s stanjem »počivaj in prebavljaj«. Ta sistem telesu pomaga, da se po stresu umiri in preide v stanje počitka in okrevanja.
Ko se aktivira parasimpatični živčni sistem, se lahko upočasni srčni utrip, spremenita se dihanje in krvni tlak, hkrati pa se spodbuja delovanje prebavil.
Ko smo pod stresom, se aktivira predvsem odziv »boj ali beg«. Telo se pripravi na hitro ukrepanje: srčni utrip se pospeši, mišice se napnejo, pozornost se poveča. Takšen odziv je kratkoročno koristen. Težava nastane, če telo ostane v stanju povečane napetosti predolgo. Takrat je pomembna sposobnost organizma, da se po stresnem dogodku ponovno umiri. Vagusni živec pri tem sodeluje kot pomemben del parasimpatičnega živčnega sistema. Dobra sposobnost prilagajanja ne pomeni, da človek nikoli ne občuti stresa. Pomeni predvsem, da se zna telo po stresu učinkoviteje vrniti v stanje počitka.
O vagusnem živcu se v zadnjih letih veliko govori, pri čemer se pogosto uporablja izraz »ponastavitev vagusnega živca«. Ta izraz je nekoliko zavajajoč. Vagusnega živca ni mogoče preprosto ponastaviti. Bolj smiselno je govoriti o podpori njegovemu delovanju. Nekatere preproste tehnike lahko pomagajo spodbuditi parasimpatični živčni sistem in s tem telesu olajšati prehod iz napetosti v umirjenost. Pri tem je pomembnejša rednost kot iskanje ene same čudežne metode.
Ena najlažje dostopnih tehnik je počasno in globoko dihanje. Pri trebušnem dihanju se osredotočimo na vdih in izdih ter poskušamo dihati počasneje in globlje. Posebej pomemben je lahko daljši izdih - izdih naj traja nekoliko dlje kot vdih. Takšno dihanje lahko pomaga zmanjšati občutek napetosti, umiriti srčni utrip in telesu poslati signal, da nevarnosti ni. Vajo je najbolje izvajati sede ali v drugem stabilnem položaju, predvsem če jo izvajamo prvič. Ni treba, da traja dolgo. Že nekaj minut zavestnega počasnega dihanja je lahko koristen način, kako si vzeti trenutek za umiritev.
Za umirjanje živčnega sistema ni nujno potrebna intenzivna vadba. Koristno je lahko tudi nežno gibanje, kot so počasna hoja, raztezanje ali lahkotna telesna dejavnost. Pomembno je, da gibanje ni dodatna obremenitev, ampak način, kako telesu pomagati sprostiti napetost. Nekateri pristopi omenjajo tudi kratkotrajno spiranje obraza s hladno vodo. Tudi pri tem velja zmernost, cilj ni povzročiti dodatnega stresa, ampak spodbuditi umirjanje.
Najpomembnejše je, da vagusnega živca ne razumemo kot čudežne rešitve za stres. Stres je normalen del življenja in ga ni mogoče popolnoma odstraniti. Prav tako ni cilj, da bi bili ves čas popolnoma mirni. Veliko pomembnejša je odpornost na stres oziroma sposobnost okrevanja. Telo se mora znati aktivirati, ko je to potrebno, in se nato ponovno umiriti. Redno počasno dihanje, dovolj gibanja, kakovosten spanec in čas za počitek so zato lahko preprosti načini za podporo živčnemu sistemu.
Vagusni živec je pri tem pomemben del povezave med možgani in telesom. Čeprav ga ni mogoče preprosto »ponastaviti«, lahko z vsakodnevnimi navadami podpremo procese, ki telesu pomagajo, da se po stresu vrne v bolj umirjeno stanje.