»Tina, ti si zmožna več.« Stavek, ki ga ni nikoli pozabila (video)

»Zdaj si ne predstavljam življenja brez športa. Pred upokojitvijo nisem bila športnica, ampak odkar športam, ne bi mogla biti brez tega. Enostavno ne bi šlo.« Za Tino Ušeničnik iz Škofje Loke bi težko uganili, da se s športom pred tem sploh ni ukvarjala. Življenje se je vrtelo okrog službe in vsakdanjih obveznosti. Svojo strast do gibanja je odkrila šele nekaj let pred upokojitvijo, ko jo je za šport navdušil njen pokojni partner, dr. Matija Horvat, triatlonec in ironmanovec. Najprej je prišel tek, potem hoja v hribe in kmalu še kolesarjenje. Za prvo kolesarsko tekmo Tina sploh ni imela svojega kolesa. Izposodila si ga je in zasedla odlično drugo mesto. »Potem smo šli takoj kupit kolo in tako se je vse začelo,« se spominja. Kolesarjenje je hitro postalo njena glavna športna dejavnost.

Matijeve besede jo spremljajo še danes

Sledili so treningi in tekmovanja, z njimi pa tudi rezultati. Na svetovnem prvenstvu v Trentinu je Tina v svoji kategoriji osvojila šesto mesto in takrat je Matija izrekel stavek, ki ji je dal neverjeten zagon in jo motivira še danes: »Tina, ti si zmožna več.«

»Tega stavka še danes ne morem pozabiti,« pravi Tina. Žal je njen partner naslednje leto umrl, Tina pa je nadaljevala svojo športno pot, ki sta jo zastavila skupaj. Z veliko discipline in vztrajnosti je prišla do svetovnega prvenstva na Danskem in tam postala svetovna prvakinja v cestnem kolesarstvu med rekreativkami v svoji starostni kategoriji.

Šport je sčasoma postal njen način življenja, rezultati pa le del zgodbe. Ko pride težek dan, gre Tina še danes najraje ven. Teče, hodi na bližnji hrib ali sede na kolo. Sama pravi, da si prav v takšnih trenutkih življenje brez športa najtežje predstavlja. V tekmovalnih letih pa je šlo precej zares. Toliko, da se danes smeje, ko se spomni, kako je bil videti njen prosti čas. »Zaradi treningov kar deset let nisem šla na morje. Če sem pa šla, smo šli z druščino in obvezno s kolesom.« Treningi in rezultati so narekovali velik del njenega vsakdana.

Po hudem padcu znova na kolo

Kolesarstvo ji ni prineslo samo lepih trenutkov. Na Maratonu Franja je doživela hud padec in se poškodovala. Za marsikoga bi bila takšna izkušnja razlog, da kolo za nekaj časa postavi v kot. Tina pa je že razmišljala o naslednji vožnji. »Sploh nisem pomislila, da se naslednje leto ne bi prijavila. Pobereš se in greš naprej. Morda si nekaj časa malo bolj previden, potem pa te dirka spet potegne.«

Danes je drugače. Po dolgih letih tekmovalnega obdobja se letos prvič ni udeležila Maratona Franje, prav zato, ker je ocenila, da ni dovolj trenirala. A to še zdaleč ne pomeni, da miruje. Kolo, tek, hoja, bližnji hribi, pozimi tudi kegljanje. »Res mi ni dolgčas,« pravi, saj ji veliko pomeni odlično počutje po telesni aktivnosti: »Ko prideš domov, si utrujen, ampak poln energije. Čutiš tisto pozitivno utrujenost.«

»Tina, a greva?«

Ob športu je dobila še nekaj, česar se ne meri v sekundah ali kilometrih: ljudi. »Družba mi zelo, zelo veliko pomeni. Če je ne bi imela, velikokrat sploh ne bi šla ven. Druščina pa te dvigne,« pravi. Okoli nje so se v letih oblikovale kolesarska, tekaška in prijateljska družba, s katerimi se poda tudi v hribe.

Tudi svetovna prvakinja ima kdaj dan, ko se ji ne ljubi. Takrat je lahko dovolj en sam telefonski klic: »Tina, a greva?« »Takoj. Kot da te nekdo malce brcne in greš. Za seboj zapreš vrata, in ko se vrneš domov, si prav prerojen.« Morda je prav v tem najlepši čar njene zgodbe. Šport, ki se je začel z izposojenim kolesom in ki ga je začinila s ščepcem tekmovalnosti, je z leti postal pomemben del njenega življenja – druženje, razlog, da gre od doma, nekaj, kar jo dvigne, ko nima volje, in občutek, da je zase naredila nekaj dobrega.

Ko govori o ženskah, ki se bližajo upokojitvi ali so že upokojene, jih zato brez ovinkarjenja spodbuja, naj si poiščejo nekaj zase. V Škofji Loki je zelo aktivno društvo upokojencev, v katerem člani lahko izbirajo med kolesarjenjem, tekom, kegljanjem, streljanjem, pikadom, hojo, planinarjenjem in drugimi dejavnostmi. Pomembna se ji zdi tudi družba, še posebej za ljudi, ki bi sicer ostali sami doma.

Tina danes pravi, da živi drugače. »Včasih smo ves čas nekaj zidali … Zdaj živim čisto drugače in res uživam.«

Triindvajsetega septembra šteje vsak kilometer

Tina je s svojim odnosom do gibanja lep primer, da šport ni rezerviran za vrhunske dosežke in tekmovanja. Prav to sporočilo v ospredje postavlja tudi Dan slovenskega športa, ki ga praznujemo 23. septembra. Datum ni naključen, saj so na ta dan leta 2000 na olimpijskih igrah v Sydneyju veslača Iztok Čop in Luka Špik ter strelec Rajmond Debevec osvojili prve zlate medalje za Slovenijo. Dan slovenskega športa danes poudarja pomen športa v najširšem smislu, od vrhunskih dosežkov do rekreacije in gibanja za zdravje, hkrati pa se z njim začne Evropski teden športa, ki traja do 30. septembra.

Letos bodo dogodki potekali v več kot 40 krajih po Sloveniji, skupna nit pa bo pobuda Nabirajmo kilometre. Hodimo lahko peš, tečemo, kilometre nabiramo tudi z invalidskim vozičkom. Pomembno je, da jih naredimo na lasten pogon. Občine se bodo letos med seboj tudi pomerile, katera bo glede na število prebivalcev nabrala največ kilometrov.

Osrednja prireditev bo v Kamniku, v športnorekreacijskem parku med OŠ Frana Albrehta in OŠ Toma Brejca. Dan slovenskega športa je državni praznik, ni pa dela prost dan.

In morda ravno zato zanj ne potrebujemo ničesar velikega. Ni treba osvojiti prvenstva, preteči maratona ali se prvič povzpeti na dvatisočaka. Lahko naredimo nekaj kilometrov, pokličemo človeka, ki že dolgo govori, da bi moral več hoditi, in smo mi tisti, ki dvignemo telefon in vprašamo: »Greva?«

Tina bi verjetno že vedela odgovor.

---

Vsebino ustvarja Vsebinski studio Delo mediji d.o.o.