Tinitus se sčasoma spreminja. Tako se na nenehno šumenje odzivajo možgani

Nenehno zvonjenje, brnenje, piskanje ali šumenje v ušesih je lahko izjemno izčrpavajoče. Še posebej težko je v prvih mesecih, ko se človek na nenavaden zvok še ni navadil in lahko ta močno vpliva tudi na počutje ter duševno zdravje.

Ker za tinitus oziroma šumenje v ušesih ni enega samega učinkovitega zdravila, običajni načini obravnave pa pri vseh ne delujejo enako, se lahko zdi, da bo človek za vedno ostal ujet v začetnem obdobju tesnobe in nenehne pozornosti na zvok.

Nova raziskava pa nakazuje nekoliko bolj spodbudno sliko. Možgani se namreč na tinitus sčasoma prilagodijo. Način, kako obdelujejo notranji zvok, se lahko v mesecih in letih spreminja, s tem pa se spreminja tudi njihov odziv nanj. To pomeni, da intenzivnost občutka, ki ga povzroča tinitus na začetku, ni nujno enaka tudi po več letih.

Kako se tinitus sploh občuti?

Tinitus pomeni zaznavanje zvoka, ki ga drugi ljudje ne slišijo. Lahko gre za visoko piskanje ali zvonjenje, brnenje, prasketanje, klikanje ali enakomeren nizek ton. V nekaterih primerih je povezan s poškodbo oziroma okvaro sluha, vendar se lahko pojavi tudi pri ljudeh, ki nimajo opazne izgube sluha. Strokovnjaki zato še vedno ne poznajo vseh mehanizmov, zaradi katerih se tinitus razvije. Pomembno je, da tinitus ni omejen zgolj na področje možganov, povezano s sluhom. Zdi se, da vpliva tudi na delovanje drugih možganskih omrežij. Prav to je zanimalo raziskovalce.

Kaj se dogaja v možganih na začetku?

V raziskavi so sodelovali ljudje s tinitusom, vendar brez opazne izgube sluha. Skupaj je bilo 45 udeležencev, razdeljenih v tri skupine. V prvi skupini je bilo 15 ljudi, pri katerih se je tinitus pojavil v zadnjih šestih mesecih. Drugo skupino je sestavljalo 15 ljudi, ki so s tinitusom živeli več kot šest mesecev, tretjo pa 15 ljudi brez tinitusa. Vsi udeleženci so med desetminutnim mirnim sedenjem nosili preprosto napravo za spremljanje možganske aktivnosti.

Raziskovalci niso opazovali zgolj tega, kateri posamezni deli možganov so bili bolj aktivni. Zanimalo jih je predvsem, kako se med seboj vklapljajo in izklapljajo različna možganska omrežja ter kako učinkovito med seboj komunicirajo. Prav ta širši pogled je razkril pomembne razlike med ljudmi z nedavno nastalim in dolgotrajnim tinitusom.

Začetni tinitus možgane drži v stanju pripravljenosti

Pri ljudeh, ki so imeli tinitus šele kratek čas, je bila precej bolj aktivna tako imenovana mreža pomembnosti oziroma salienčna mreža. Gre za skupino možganskih področij, ki pomaga določati, katerim dražljajem moramo nameniti pozornost. Hkrati je bila manj aktivna druga možganska mreža, ki ima pomembno vlogo pri usmerjanju pozornosti in omogoča, da določene zvoke iz okolja lažje odmislimo. Poenostavljeno povedano: na začetku se zdi, kot da možgani nenehno opozarjajo, da je zvok, ki ga povzroča tinitus, pomemben in mu je treba nameniti pozornost. Mehanizmi, ki bi sicer pomagali, da bi se človek na zvok navadil in ga začel ignorirati, še niso tako učinkoviti. To lahko pojasni, zakaj je tinitus v začetnem obdobju pogosto tako izrazit in obremenjujoč.

Po šestih mesecih se odziv možganov spremeni

Pri ljudeh, ki so s tinitusom živeli več kot šest mesecev, je bila slika precej drugačna. Njihovi možgani niso ostali v enakem stanju stalne pripravljenosti, temveč se je vzpostavil drugačen in bolj stabilen način komunikacije med različnimi možganskimi omrežji. Raziskovalci menijo, da je to lahko znak prilagajanja možganov. Ti se postopoma prilagodijo na zvok, ki ne izgine, in spremenijo način svojega delovanja, da bi se lažje spopadli z njim.

To pa ne pomeni nujno, da samo šumenje postane tišje. Tinitus je lahko še vedno prisoten, vendar se možgani nanj odzivajo drugače. Prav ta prilagoditev bi lahko pojasnila, zakaj nekateri ljudje po daljšem času lažje živijo s tinitusom, čeprav zvok sam po sebi ni izginil.

Zakaj je to pomembno za zdravljenje tinitusa?

Ugotovitve lahko pomagajo pojasniti, zakaj se nedavno nastali in dolgotrajni tinitus lahko občutita zelo različno, čeprav je zvok, ki ga človek zaznava, podoben. Hkrati raziskava odpira vprašanje, ali bi morala biti tudi obravnava tinitusa prilagojena temu, kako dolgo ga ima posameznik. V začetnem obdobju, ko so možgani še v izrazitem stanju pripravljenosti in zvoku namenjajo veliko pozornosti, bi lahko bili učinkovitejši drugačni pristopi kot pozneje, ko se možganska omrežja že prilagodijo.

To je pomembno predvsem zato, ker tinitus ni zgolj težava zaznavanja zvoka. V proces so vključeni tudi mehanizmi pozornosti, odziva na dražljaje in prilagajanja možganov.

Raziskava ima tudi pomembne omejitve

Rezultatov še ni mogoče razumeti kot dokončen dokaz, da se možgani pri vsakem človeku s tinitusom skozi čas prilagodijo na enak način. Raziskava je bila razmeroma majhna, poleg tega raziskovalci niso več let spremljali istih ljudi. Primerjali so različne skupine ljudi na različnih stopnjah tinitusa. To pomeni, da ni mogoče zanesljivo potrditi, ali so opažene spremembe pri posamezniku res nastale postopoma zaradi trajanja tinitusa ali pa so bile med skupinami prisotne tudi druge razlike.

Za dokončnejši odgovor bi bile potrebne raziskave, ki bi iste ljudi spremljale od prvih simptomov tinitusa skozi več mesecev in let. Kljub temu ugotovitve prinašajo pomembno sporočilo: možgani se na tinitus ne odzivajo nujno ves čas enako. Sčasoma lahko spremenijo način obdelave zvoka in se mu prilagodijo. To lahko pomaga razložiti, zakaj je tinitus na začetku pogosto tako izrazit in obremenjujoč, pozneje pa ga nekateri ljudje lažje vključijo v vsakdanje življenje.