Tragična usoda priljubljenega obmorskega gradu

Le kakih deset kilometrov severno od Trsta, na poti proti Devinu, se strma kraška obala nenadoma umiri. V majhnem zalivu leži nekdanja ribiška vas Grljan, danes znana kot Grignano. Nad morjem se dviga približno trideset metrov visoka pečina, za njo pa se razprostira 22 hektarjev ravnine. Prav tam stoji eden najbolj romantičnih in hkrati najbolj tragičnih gradov v tem delu Evrope.

Grad za cesarskega brata

Obmorsko rezidenco si je sredi 19. stoletja zamislil Ferdinand Maximilijan, mlajši brat avstrijskega cesarja Franca Jožefa. Ker mu je bila pot do prestola zaprta, je svojo kariero gradil v cesarski mornarici. Med službovanjem v takrat najpomembnejšem avstrijskem pristanišču je opazil izjemno lokacijo nad Tržaškim zalivom in se odločil, da tam zgradi svojo sanjsko rezidenco.

Gradnja se je začela leta 1856 po načrtih arhitekta Carla Junkerja. Nadvojvoda in njegova belgijska soproga Charlotte sta projekt osebno nadzorovala. Že leta 1860 je bil grad v grobem dokončan, zaključna dela pa so trajala še skoraj desetletje. Arhitektura združuje vplive Avstrije, Nemčije in Anglije, ime pa izhaja iz portugalske besede miramar - pogled na morje. In ta pogled je resnično osupljiv: z grajskih teras se razprostira vse do lagune v Gradežu.

Park kot cesarski botanični laboratorij

Sočasno z gradnjo je nastajal tudi obsežen park, sprva pod vodstvom vrtnarja Josefa Laubeja, pozneje pa ga je prevzel Anton Jelinek, ki mu je dal današnjo podobo. Park je zasnovan po francoskih vzorih, prilagojenih sredozemskemu podnebju. Del površin prekriva avtohtoni gozd, drugje pa so urejene žive meje, cvetlični vzorci in razgledišča.

FOTO: Janez Mihovec

FOTO: Janez Mihovec

Posebnost parka je potok, edini površinski vodni tok daleč naokoli, ki napaja jezerca in vodomete. Med sprehodom obiskovalca spremljajo renesančne skulpture, dodatno zanimivost pa dajejo eksotične rastline z vsega sveta. Te so v park prinesli diplomati in raziskovalci, tudi z znamenite ladje Novarra, ki je v 19. stoletju obplula svet. Tako v parku uspevajo rastline iz Španije, Kalifornije, Mehike in Azije, še posebej izstopajo sekvoje in ginke.

Mehiška krona in usodni konec

Lastnikoma gradu v njem skoraj ni uspelo uživati. Usoda je posegla nepričakovano, ko je francoski cesar Napoleon III. v okviru kolonialnih ambicij posegel v razmere v Mehiki. Po strmoglavljenju predsednika Benita Juáreza je za novega vladarja izbral prav nadvojvodo Maximilijana.

Ponujena krona mu je pomenila priložnost za samostojnost, a se je izkazala za usodno past. Po kronanju leta 1864 je Mehiko zajela državljanska vojna, ki se je tri leta pozneje končala s porazom cesarskih sil. Leta 1867 je bil Maximilijan zajet, obsojen na vojaškem sodišču in ustreljen. Sanjski grad ob Jadranu je tako ostal nemi pričevalec prehitro končane cesarske zgodbe.

Od cesarske rezidence do muzeja

Po njegovi smrti je posest prevzela habsburška dinastija in jo uporabljala do konca prve svetovne vojne. Nato je prešla v roke italijanske kraljeve družine, po drugi svetovni vojni pa so jo začasno upravljale zavezniške sile. Leta 1956 je bila dokončno predana italijanski državi in odprta za javnost.

Danes grad in park sodita med najbolj obiskane znamenitosti severnega Jadrana. Iz osrednje Slovenije je do tja dobra ura vožnje, obisk pa ponuja edinstven vpogled v razkošje nekdanjega imperija in opomin, kako hitro se lahko cesarske sanje spremenijo v tragedijo.

Lastnikoma gradu v njem skoraj ni uspelo uživati. FOTO: Janez Mihovec

FOTO: Janez Mihovec

Park je zasnovan po francoskih vzorih, prilagojenih sredozemskemu podnebju. FOTO: Janez Mihovec