
Galerija

Ista trasa, isto kolo, podobna telesna masa in skoraj enak trening kot nekoč. Toda ura kaže slabše rezultate. Zakaj smo z leti počasnejši in koliko lahko z redno vadbo ohranimo svojo športno zmogljivost?
Ista trasa. Isto kolo. Podobna telesna masa. Tudi treniramo, vsaj po našem spominu, skoraj tako kot pred desetimi leti. Toda kolesarski računalnik kaže slabši čas, tekaški rezultati niso več takšni kot nekoč, tudi pri plavanju je napredek zastal.
Najprej je kriv veter. Potem nove gume. Pri teku GPS, pri plavanju pa voda. Ko zmanjka vseh izgovorov, ostane neprijetno vprašanje: smo preprosto postali počasnejši? Morda res. Toda razlogov za slabše športne rezultate je več, starost pa ni edina.
Staranje vpliva tudi na telesno pripravljenost in vzdržljivost. Pri vzdržljivostnih športnikih se z leti praviloma začne zmanjševati največja aerobna zmogljivost oziroma VO₂max, ki pove, koliko kisika lahko telo porabi med intenzivnim naporom. Spreminjajo se tudi maksimalni srčni utrip, mišična masa, mišična moč in sposobnost regeneracije. Vse to lahko vpliva na hitrost, vzdržljivost in športne rezultate. Toda starost ni bolezen in tudi ne stikalo, ki se ob petdesetem rojstnem dnevu preklopi na počasnejši način delovanja.
Veteranski športniki dokazujejo, da je mogoče tudi v poznejših desetletjih ohranjati visoko raven telesne pripravljenosti. Redna telesna dejavnost in ustrezno prilagojen trening lahko pomembno ublažita starostni upad telesnih sposobnosti. Staranja sicer ne moremo ustaviti, lahko pa vplivamo na to, kako se bo odražalo v naši športni zmogljivosti.
Obstaja še ena možnost, ki je za naš spomin nekoliko manj prijetna. Morda danes vendarle ne treniramo povsem enako kot pred desetimi leti. Takrat smo opravili pet treningov na teden, danes štiri. Takrat smo spali osem ur, danes šest ur in pol. Vmes so prišli služba, otroci, stres, poškodbe in dnevi, ko je načrtovani trening postal zgolj sprehod do hladilnika. Tudi vse to šteje.
Na športno zmogljivost namreč ne vpliva samo trening, temveč tudi kakovost spanja, prehrana, stres, počitek in čas, ki ga lahko namenimo vadbi. Čeprav se nam zdi, da treniramo enako kot nekoč, se lahko skupna obremenitev in pogoji za regeneracijo precej razlikujejo. Zato slabši rezultat na priljubljeni kolesarski trasi ali tekaški progi še ne pomeni nujno, da je trening neuspešen.
Osebni rekord izpred petnajstih let je lahko odličen spomin, ni pa vedno najbolj pošteno merilo današnje pripravljenosti. Petdesetletnik, ki nenehno tekmuje s svojim tridesetletnim telesom, je izbral tekmeca, ki se nikoli več ne bo postaral. Primerjava z nekdanjimi rezultati lahko pokaže, kako se je naša zmogljivost spreminjala, vendar ne pove vsega o tem, kako dobro smo pripravljeni danes. Pomembno je tudi, ali lahko še vedno redno treniramo, kako hitro okrevamo, koliko moči ohranjamo in kako se počutimo med vadbo.
Tudi v zrelejših letih lahko z redno in premišljeno vadbo ohranjamo telesno pripravljenost. Ključno je, da trening prilagodimo trenutnim sposobnostim, obremenitvam in možnostim za regeneracijo. Namesto da bi za vsako ceno lovili nekdanje rekorde, je smiselno spremljati lasten napredek in se osredotočiti na cilje, ki so dosegljivi v sedanjih okoliščinah. Morda danes ne bomo več tako hitri kot pred desetimi ali petnajstimi leti. To pa še ne pomeni, da ne moremo postati boljši, kot smo bili lani. Zato je morda čas, da si zastavimo drugačno vprašanje.
Ne več: »Zakaj nisem tako hiter kot nekoč?«
Ampak: »Kako dober sem lahko s telesom, ki ga imam danes?«