
Galerija

Zakaj je potem telesna dejavnost ena od temeljev zdravega življenja? Odgovor se skriva v sposobnosti telesa, da se na obremenitev prilagodi. Ključ pa je v tem, da vadbe ni preveč.
Nedeljsko popoldne, triatlon v Ljubljani. Na prizorišču ni bilo toliko tekmovalcev kot na velikih tekaških prireditvah, vendar je bilo vzdušje izjemno. Plavanje, kolesarjenje in tek so združili otroke, starše, trenerje in druge ljubitelje športa.
Takšni dogodki niso pomembni samo zaradi rezultatov. Spodbujajo gibanje, druženje in zdrav življenjski slog. Toda prav ob športnih prireditvah se je vredno vprašati, kje je meja med koristno vadbo in preobremenitvijo.
Ko športnik začne intenzivno vaditi, se v njegovem telesu sproži značilen stresni odziv. Srce začne hitreje utripati, dihanje se pospeši, mišice se napnejo, poveča se znojenje, telo pa začne energijo usmerjati predvsem v mišice. Hkrati se dogajajo procesi, ki jih ne vidimo. Sproščajo se stresni hormoni, med njimi kortizol, zviša se krvni tlak, spremeni se pretok krvi, prebava se upočasni, začasno se poveča raven krvnega sladkorja, zmanjšajo pa se tudi nekatere druge telesne funkcije, ki med naporom niso prednostne. Na prvi pogled se zato zdi nenavadno, da je nekaj, kar telo obremenjuje, hkrati zdravo. Ključ je v odmerku in prilagoditvi.
Telesna dejavnost sproži stresni odziv, vendar se telo nanj začne prilagajati. Pri primerni obremenitvi se aktivirajo številni procesi, ki omogočijo, da je organizem ob naslednji podobni obremenitvi bolj učinkovit. Pri tem imajo pomembno vlogo tudi tako imenovani miokini, snovi, ki jih sproščajo mišice in sodelujejo pri komunikaciji med mišičnim tkivom in drugimi organi. Sčasoma se lahko izboljšajo presnovni procesi, delovanje encimskih sistemov, sposobnost mišic za delo in učinkovitost mitohondrijev, celičnih struktur, ki proizvajajo energijo. Prav zato lahko redna telesna dejavnost poveča telesno in psihofizično zmogljivost.
Toda telo ima svoje meje. Če je obremenitev večja, kot jo je sposobno prenesti, se ne more ustrezno prilagoditi. Takrat se poveča nevarnost pretreniranosti, izčrpanosti in poškodb.
Ena od pogostih napak rekreativcev je prepričanje, da bo več vadbe vedno pomenilo tudi več zdravja. Ni nujno. Koristi telesne dejavnosti so odvisne od številnih dejavnikov: od starosti, telesne pripravljenosti, vrste vadbe, intenzivnosti, trajanja in predvsem od sposobnosti telesa, da si po obremenitvi opomore. Za nekoga, ki je dobro treniran, je lahko določena intenzivnost povsem primerna. Za človeka, ki se šele vrača k telesni dejavnosti, pa je lahko ista obremenitev pretirana. Zato je treba trening prilagajati posamezniku in obremenitev povečevati postopoma.
Pri prilagajanju telesa na vadbo ima pomembno vlogo tudi prehrana. Med zahtevnejšo telesno dejavnostjo telo porablja energijo, pri čemer imajo pomembno vlogo ogljikovi hidrati. Če je njihov vnos glede na potrebe prenizek, lahko telo težje zagotavlja energijo za vse procese, ki so potrebni za normalno regeneracijo. Dolgotrajno pomanjkanje energije lahko pomeni tudi slabšo regeneracijo in večjo obremenitev organizma.
Prav zato športna prehrana ni namenjena zgolj vrhunskim športnikom. Tudi rekreativci, ki vadijo pogosto in intenzivno, morajo poskrbeti za zadosten vnos energije, beljakovin, ogljikovih hidratov, tekočine in drugih hranil. Pomemben del prehranske strategije je tudi upoštevanje dejstva, da lahko intenzivna telesna dejavnost vpliva na prebavila. Ustrezno načrtovanje prehrane in vnosa tekočine lahko zato pomaga preprečevati težave med vadbo.
Morda je prav regeneracija eden najbolj spregledanih delov vadbe. Napredek se ne dogaja samo takrat, ko treniramo. Telo potrebuje čas, da popravi poškodovana tkiva, obnovi zaloge energije in se prilagodi obremenitvi. Če je treninga veliko, počitka pa premalo, se lahko začnejo kopičiti utrujenost, slabša kakovost spanja, padec zmogljivosti in večja dovzetnost za poškodbe. Zato velja preprosto pravilo: vadba je dražljaj, regeneracija pa omogoči prilagoditev.
Opozorilni znak je predvsem takrat, ko se kljub redni vadbi zmogljivost slabša, utrujenost pa se kopiči. Problem lahko nastane tudi, če posameznik ignorira bolečine in druge znake telesa ter vztraja pri treningu za vsako ceno. Pri rekreativnem športu cilj ne bi smel biti nenehno dokazovanje, koliko lahko človek prenese, ampak dolgoročno ohranjanje telesne pripravljenosti in zdravja.
To je še posebej pomembno pri ljudeh, ki se s športom ukvarjajo ob zahtevnem delovnem in družinskem ritmu. Telo namreč ne razlikuje med stresom zaradi vadbe in drugimi obremenitvami. Vse skupaj sešteva.
Prireditve, kot so triatloni, maratoni, kolesarski vzponi in druga športna tekmovanja, imajo poleg same vadbe tudi pomemben družbeni učinek. Ljudem dajejo motivacijo, da se začnejo gibati, postavijo cilj in vztrajajo pri redni telesni dejavnosti. Otrokom pa športna okolja omogočajo, da gibanje povežejo z druženjem, zabavo in pozitivno izkušnjo. Pri tem imajo pomembno vlogo tudi starši, trenerji in športni klubi. Če otrok vidi, da odrasli cenijo gibanje in skrbijo za svoje zdravje, je večja verjetnost, da bo tudi sam telesno dejavnost sprejel kot normalen del življenja.
Telesna dejavnost je za telo res stres. Toda prav zmeren in ustrezno odmerjen stres je eden od mehanizmov, s katerim postajamo močnejši, vzdržljivejši in bolj prilagojeni na obremenitve. Težava nastane, ko je stresnih dražljajev preveč in telo nima dovolj časa, energije in hranil za obnovo. Zato zdrava vadba ni tista, po kateri smo vedno popolnoma izčrpani. Zdrava vadba je tista, ki jo lahko izvajamo dolgoročno, ji sledi ustrezna regeneracija in zaradi katere smo čez čas bolj zmogljivi – ne pa bolj izčrpani.
Prav v tem je tudi bistvo rekreativnega športa: ne gre za to, koliko lahko telo prenese danes, temveč kako dolgo ga lahko ohranjamo zmogljivega in zdravega.