Včasih jabolko pade daleč od drevesa. Sin Jureta Koširja ni smučar, ampak ...

Ko pomislimo na športne družine, pogosto pričakujemo, da bodo otroci nadaljevali pot svojih staršev. A včasih gre življenje povsem drugo smer. Lep primer je družina Košir; sin nekdanjega vrhunskega alpskega smučarja je izbral umetnost in to klasično glasbo.

Sin Jureta Koširja, enega najuspešnejših slovenskih slalomistov, je namreč pianist.

Od slalomskih vrat do koncertnih odrov

Jure Košir se je v slovensko športno zgodovino zapisal z bronasto medaljo v slalomu na zimskih olimpijskih igrah, leta 1994 v norveškem Lillehammerju. Bil je simbol tehnične dovršenosti, poguma in tekmovalne strasti, ki je zaznamovala slovensko alpsko smučanje v devetdesetih letih.

Danes sodeluje kot strokovni komentator nacionalne televizije na olimpijadi, a doma se športne zgodbe nadaljujejo na nekoliko drugačen način. Njegov devetnajstletni sin Jalen Košir ni izbral smuči, temveč klavir.

Glasba namesto smučarskih smuči

Jalen Košir se posveča klasični glasbi in svojo prihodnost vidi na koncertnih odrih. Šolanje namerava nadaljevati na prestižni kraljevi univerzi v Veliki Britaniji, kjer želi nadgraditi svoje znanje in umetniško pot.

Medtem ko je oče z milimetrsko natančnostjo napadal slalomska vrata, sin pilí občutek za dinamiko, interpretacijo in tehnično brezhibnost na tipkah klavirja. Na prvi pogled dva povsem različna svetova, šport in umetnost, a znotraj njiju presenetljivo podobna zakonitost: disciplina, predanost in vsakodnevno delo.

Strast ostaja ista, pot je drugačna

Jure Košir je večkrat poudaril, da v sinovem glasbenem udejstvovanju prepoznava enako strast, kot jo je sam čutil do športa. Čeprav se Jalen ni podal na smučarsko pot, v družini očitno ostaja močan tekmovalni in ustvarjalni duh.

Vrhunski šport in vrhunska umetnost imata veliko skupnega, dolge ure treninga, odrekanje, spopadanje z nastopi in pritiskom javnosti. Razlika je le na prizorišču: belina snega proti črnini koncertnega klavirja.

Ko družinska tradicija dobi novo obliko

Zgodba družine Košir je lep opomnik, da otroci uspešnih staršev niso dolžni slediti njihovim stopinjam. Včasih jabolko res pade daleč od drevesa, a to ne pomeni, da ni enako kakovostno. Nasprotno. Lahko dozori na povsem drugačen način.

V primeru Jalna Koširja to pomeni, da se bo ime Košir morda nekoč namesto v športnih poročilih pojavljalo na koncertnih plakatih in v programih mednarodnih glasbenih festivalov. In prav v tem je čar, da se talent in strast lahko izrazita na najrazličnejše načine.