
Galerija

Vročinski trening lahko izboljša prilagajanje telesa na visoke temperature, poveča sposobnost uravnavanja telesne temperature in pomaga pri vzdržljivostnih naporih v vročih razmerah. Raziskave zadnjih let kažejo, da ni namenjen le tekmovalcem, ki nastopajo v vročem okolju, temveč lahko postane del premišljeno načrtovanega treninga tudi za rekreativne športnike.
V zadnjih letih se je na področju vzdržljivostnega treninga pojavilo veliko novih spoznanj. Strokovnjaki so se ukvarjali z vprašanji izbire opreme, uporabe sodobnih merilnikov zmogljivosti, učinkov različnih vrst treninga in načrtovanja intenzivnosti. Kljub temu pa je vročinski trening dolgo ostajal nekoliko zapostavljena metoda.
Danes je vse več dokazov, da lahko izpostavljanje telesa vročini povzroči številne fiziološke prilagoditve, ki izboljšajo sposobnost prenašanja napora v zahtevnih razmerah. Pred začetkom tovrstnega treninga je priporočljivo, da se športnik posvetuje z zdravnikom, še posebej če ima zdravstvene težave.
Ena najpomembnejših prilagoditev pri vročinskem treningu je, da se telo začne prej potiti. To je koristno, saj znojenje pomaga odstranjevati odvečno toploto in omogoča učinkovitejše uravnavanje telesne temperature. Spremeni se tudi zaznavanje vročine. Športnik pri enaki temperaturi okolja občuti manjšo toplotno obremenitev, kar je pomembno, saj občutek vročine vpliva na sposobnost vzdrževanja določenega tempa.
Poleg teh očitnih sprememb pride tudi do manj vidnih fizioloških prilagoditev. Ena izmed njih je povečanje prostornine krvne plazme. Vzdržljivostni športniki pogosto veliko pozornosti namenjajo rdečim krvničkam, ki prenašajo kisik iz pljuč v mišice, vendar je pomemben tudi tekoči del krvi.
Večja količina plazme omogoča učinkovitejši pretok krvi proti površini telesa, predvsem proti koži, kjer se telo lahko bolje hladi. Obstajajo tudi domneve, da lahko to izboljša dovod kisika v mišice, vendar raziskovalci o tem še niso povsem enotni.
Tradicionalni način vročinskega treninga je bil pogosto povezan z vadbo v dodatnih slojih oblačil. Športniki so trenirali v toplih oblačilih, da bi povečali telesno temperaturo in spodbudili prilagoditve. Takšen pristop ima slabost. Zaradi pregrevanja se zmanjša kakovost treninga, športnik težje vzdržuje običajen tempo in lahko opravi manjšo količino vadbe. Druga možnost je kombinacija običajnega treninga in poznejše izpostavitve vročini. Športnik opravi kakovosten trening v normalnih razmerah, nato pa za 20 do 30 minut odide v savno ali vročo kopel.
Takšen pristop omogoča, da telo ostane dovolj dolgo segreto, hkrati pa kakovost osnovnega treninga ostane visoka. Cilj je dvig telesne temperature na raven, ki spodbuja prilagoditve, brez nepotrebnega zmanjšanja intenzivnosti vadbe.
Prve raziskave so uporabljale zelo zahtevne protokole. Športniki so bili vročini izpostavljeni približno eno uro na dan, pogosto deset do štirinajst dni zapored, tudi šest ali sedem dni na teden. Kasneje so strokovnjaki ugotovili, da največja količina vročinskega treninga sicer prinese največ prilagoditev, vendar ni nujno najboljša izbira. Prevelika obremenitev lahko negativno vpliva na kakovost običajnega treninga in poveča tveganje za preutrujenost. Danes velja, da je treba najti ravnotežje med zadostno izpostavitvijo vročini in sposobnostjo športnika, da kakovostno izvaja druge treninge.
Za večino vzdržljivostnih športnikov je primeren začetek nekaj dodatnih vročinskih enot na teden. Pogost pristop je, da športnik po običajnem treningu tri- do štirikrat na teden 20 do 30 minut preživi v savni ali vročem okolju. Obremenitev se nato postopoma povečuje.
Dolgo je veljalo prepričanje, da je vročinski trening smiseln predvsem pred tekmovanji v vročem okolju. Raziskave pa so pokazale, da so lahko učinki koristni tudi v hladnejših razmerah. Znanstveniki so preučevali športnike, ki so se pripravljali na zahtevne tekmovalne pogoje v vročini, nato pa preverili njihovo zmogljivost tudi pri nižjih temperaturah. Rezultati so pokazali, da so bili športniki po obdobju vročinskega treninga hitrejši tudi v hladnejšem okolju. To je spodbudilo nov val raziskav, ki proučujejo širšo uporabo vročinskega treninga pri izboljšanju vzdržljivosti.
Za večino športnikov je najbolj smiselno, da vročinski trening dodajo k običajnemu programu, namesto da zaradi njega zmanjšajo kakovost osnovne vadbe.
Primer preprostega načrta:
Pomembno je, da športnik spremlja počutje in se izogne pretiravanju. Namen ni izčrpavanje, temveč spodbujanje prilagoditev.
Kako dolgo ostanejo učinki vročinskega treninga, še ni povsem jasno. Znano pa je, da se prilagoditve sčasoma zmanjšujejo. Če se obdobje intenzivnega vročinskega treninga konča več kot dva tedna pred tekmovanjem, je smiselno ohraniti nekaj manjših vročinskih enot. Ena ali dve izpostavitvi na teden lahko pomagata ohranjati pridobljene prilagoditve.
Če športnik tik pred tekmovanjem pride v vroče okolje, bo telo seveda ponovno izpostavljeno toplotni obremenitvi, zato je potreba po dodatnem treningu odvisna od okoliščin.
Vročinski trening ni čudežna metoda, ki bi sama po sebi izboljšala športne rezultate. Njegov učinek je odvisen od ciljev, vrste športa, celotnega programa treninga in pripravljenosti športnika. Vsaka sprememba v treningu ima koristi in določene stroške. Več vročinskega treninga lahko pomeni več prilagoditev, vendar lahko hkrati zmanjša kakovost drugih treningov, če ga športnik ne vključi premišljeno.
Poleg športnih učinkov ima redna izpostavljenost vročini lahko tudi širše koristi za zdravje. Nekatere dolgoročne raziskave kažejo povezavo med pogostim obiskovanjem savne in manjšim tveganjem za nekatere srčno-žilne bolezni, kot so povišan krvni tlak, srčni infarkt in možganska kap. Eden od možnih razlogov je izboljšan pretok krvi. Vročina razširi žile in spodbuja krvni obtok, kar lahko pozitivno vpliva na delovanje žilnega sistema.
Vendar strokovnjaki opozarjajo, da teh ugotovitev ne smemo razlagati preveč poenostavljeno. Ljudje, ki redno uporabljajo savno, imajo pogosto tudi druge zdrave življenjske navade, zato ni mogoče vseh koristi pripisati samo vročini.
Če človeku savna ali vroča kopel ustrezata, je lahko redna uporaba prijeten del življenjskega sloga. Pomemben dejavnik je tudi družbeni vidik, saj so takšne aktivnosti pogosto povezane z druženjem, kar prav tako pozitivno vpliva na zdravje. Vročinski trening zato ni več le posebna metoda za pripravo na tekmovanja v ekstremnih razmerah. Postaja eno izmed orodij, s katerimi lahko vzdržljivostni športniki izboljšajo prilagajanje telesa, ohranijo kakovost treninga in se bolje pripravijo na zahtevne pogoje.