
Galerija

Vse več žensk odlaga materinstvo, zamrzovanje jajčnih celic pa postaja priljubljena možnost, ki jo nekatera podjetja ponujajo celo kot ugodnost za zaposlene. Toda postopek ne zagotavlja, da bo ženska nekoč rodila. Medtem se rodnost po svetu zmanjšuje, vse več ljudi pa ostaja brez otrok, čeprav si jih želijo.
Sedemindvajsetletnici, ki študira na eni najuglednejših ameriških univerz, je prispelo elektronsko sporočilo z nenavadno ponudbo. Neznani par azijskega porekla ji je pripravljen plačati 220.000 dolarjev, približno 190.000 evrov, če daruje svoje jajčne celice in mu tako pomaga uresničiti sanje o družini.
Ponudba je osupljiva tudi za tiste, ki jih darovanje jajčnih celic ne moti. V svetu, v katerem se pari za otroke odločajo vse pozneje, jajčne celice postajajo dragoceno blago. V Združenem kraljestvu je že skoraj četrtina žensk, ki prvič rodijo, starejših od 35 let. To je obdobje, ko začne plodnost praviloma upadati. Ženske, ki se bojijo, da bodo zamudile priložnost za materinstvo, se zato vse pogosteje odločajo za zamrzovanje jajčnih celic.
To možnost zaposlenim ponujajo tudi nekatera podjetja. Predstavljajo jo kot način, kako ženskam omogočiti, da se posvetijo karieri, ne da bi se morale odpovedati možnosti, da bodo nekoč postale matere. Toda takšna ugodnost je lahko koristna tudi za delodajalce, saj zaposlenim omogoča, da materinstvo odložijo in dlje ostanejo na delovnem mestu. Za ženske je računica manj preprosta. Zamrzovanje jajčnih celic namreč ni zanesljivo zavarovanje za prihodnost.
Uspešnost postopkov z zamrznjenimi jajčnimi celicami se zelo razlikuje, verjetnost rojstva otroka pa je odvisna od številnih dejavnikov. Med najpomembnejšimi so starost ženske ob odvzemu jajčnih celic, njihovo število in kakovost ter uspešnost poznejše oploditve in razvoja zarodka. Zato je pomembno, da ženske pred odločitvijo dobijo realne podatke o možnostih za uspeh. Samo dejstvo, da so jajčne celice zamrznjene, še ne pomeni, da bo iz njih nekoč nastal otrok. Ženske, ki so se za ta korak že odločile, imajo različne izkušnje. Nekaterim postopek omogoča občutek, da imajo več časa za iskanje partnerja in načrtovanje družine. Druge se pozneje znajdejo pred težkimi odločitvami.
Nekatere ženske, ki so jajčne celice zamrznile, se v štiridesetih letih odločijo za materinstvo s pomočjo darovalca semena, ker niso našle partnerja, s katerim bi si želele ustvariti družino. Avtorica izvirnega članka navaja tudi primer Avstralke, ki se je za zamrzovanje odločila pri 29 letih, po koncu dolgotrajne zveze. »V resnici si ne želiš uporabiti zamrznjenih jajčnih celic. Želiš se zaljubiti v nekoga in z njim ustvariti družino,« je pojasnila.
Prav v tem se skriva pomemben del težave. Zamrzovanje jajčnih celic lahko odloži nekatere odločitve, ne more pa zagotoviti, da bo ženska pozneje našla primernega partnerja ali da bo zanositev uspela.
Težave pri iskanju partnerja so eden od dejavnikov, ki prispevajo k svetovnemu upadanju rodnosti. V Angliji naj bi v prihodnjih petih letih zaprli približno 800 šol, ker se število otrok zmanjšuje. Japonska se sooča s tako izrazitim demografskim upadom, da na eni od tamkajšnjih univerz odštevajo leta do trenutka, ko v državi ne bo več otrok.
Podobni trendi so vidni tudi drugod. Rodnost v Mehiki je padla pod raven v Združenih državah Amerike, v Združenih arabskih emiratih pa pod raven v Nemčiji. V Združenem kraljestvu je rodnost po podatkih, navedenih v izvirnem članku, dosegla rekordno nizko vrednost 1,39 otroka na žensko. Če se bo takšen razvoj nadaljeval, bodo posledice občutili tudi pokojninski sistemi in druge javne storitve. Upokojencev bo vse več, število mladih in delovno aktivnih prebivalcev, ki prispevajo v sisteme socialne varnosti, pa se bo zmanjševalo.
Pogosto slišimo razlago, da se ženske za manj otrok odločajo predvsem zato, ker dajejo prednost karieri, denarju in osebni svobodi. Toda razlogi so bolj zapleteni. Raziskave iz več držav kažejo, da je eden od najpogostejših razlogov, zaradi katerih imajo ljudje manj otrok, kot so si jih želeli, to, da niso našli zanesljivega partnerja. Med britanskimi ženskami, starimi 42 let, je bil odgovor, da še niso spoznale prave osebe, drugi najpogostejšega razloga za življenje brez otrok. Pogostejši je bil le odgovor, da otrok sploh ne želijo. Pri moških je delež tistih, ki ostajajo brez otrok zaradi podobnih okoliščin, še večji.
Upad rodnosti je bil nekoč predvsem posledica tega, da so se pari odločali za manj otrok. V zadnjih dveh desetletjih pa je vse pomembnejši dejavnik tudi manjše število ljudi, ki vstopajo v trajne partnerske zveze. Generacija, rojena po drugi svetovni vojni, in generacija X sta praviloma sledili bolj predvidljivemu življenjskemu vzorcu. Ljudje so spoznali partnerja, začeli hoditi na zmenke, se odločili za izključno zvezo, se preselili skupaj in nato ustvarili družino.
Pri mlajših generacijah ta pot ni več tako samoumevna. Partnerski odnosi se razvijajo drugače, odločitve se odlagajo, skupno življenje pa se ne konča nujno z rojstvom otrok. Na Finskem naj bi se mladi pari, ki se preselijo skupaj, danes pogosteje razšli, kot pa se odločili za otroka. K zapletom prispevajo tudi aplikacije za zmenke. Nenehen občutek, da bi lahko nekje obstajala še primernejša oseba, otežuje odločitev za partnerja, ki ga je posameznik že spoznal.
V eni od zgodb, navedenih v izvirnem članku, je ženska priznala, da med zmenkom ni mogla zatreti želje, da bi še naprej pregledovala profile drugih ljudi, medtem ko je moški, s katerim se je dobivala, odšel na stranišče. Čeprav ji je bil všeč, jo je premamila možnost, da bi našla še koga boljšega. Težave povečujejo tudi nerealna pričakovanja. Nekatere ženske pri iskanju partnerja postavijo minimalno zahtevano višino 183 centimetrov, s čimer izločijo velik delež moških. Posledično nekateri moški svojo višino in druge lastnosti prikazujejo ugodneje, kot ustreza resničnosti.
Dodatno oviro predstavljajo vse večje razlike v političnih pogledih med moškimi in ženskami v zahodnih družbah. Medtem ko se ženske v povprečju pomikajo bolj levo, se del moških počuti odrinjenega in negotovega glede tega, kako pristopiti k odnosom. Nekateri pri iskanju partnerja sploh ne dobijo nobenega odziva. Vlade se medtem pogosto odzivajo z denarnimi spodbudami za rojstvo otrok, ne da bi dovolj upoštevale, da se težave lahko začnejo že veliko prej, pri iskanju partnerja in vzpostavljanju stabilne zveze.
Posledica je razkorak med številom otrok, ki si jih ljudje želijo, in številom otrok, ki jih dejansko imajo. Raziskave iz različnih držav dosledno kažejo, da tako moški kot ženske pogosto končajo z manj otroki, kot so si jih predstavljali v svojih življenjskih načrtih. Nekateri zaradi tega poročajo tudi o manjšem zadovoljstvu z življenjem.
Posebej težaven je položaj moških z nizkimi dohodki, ki vse pogosteje ostajajo brez otrok, čeprav si družine morda želijo. Del jih je prizadel propad industrijskih delovnih mest, hkrati pa se trg dela spreminja in se številna nova delovna mesta odpirajo predvsem v dejavnostih, v katerih prevladujejo ženske, denimo v zdravstvu, izobraževanju in administraciji. Zgodbe ljudi, ki si želijo družine, vendar je ne morejo ustvariti, so pogosto prezrte v razpravah o rodnosti. Težave namreč ni mogoče pojasniti samo z odločitvijo, da otroci niso zaželeni.
Seveda iskanje partnerja ni edina ovira. Cene stanovanj neposredno vplivajo na odločanje o otrocih, zlasti v velikih mestih. To še posebej velja za pare z nižjo stopnjo izobrazbe, ki se pri varstvu otrok pogosto zanašajo na pomoč sorodnikov in zato potrebujejo stanovanje v njihovi bližini. Spremenila so se tudi pričakovanja glede vzgoje. Starševstvo vse pogosteje spremlja dolg seznam obšolskih dejavnosti, organiziranih prevozov, dodatnega izobraževanja in drugih obveznosti. Življenje se zato marsikomu zdi preveč zapleteno in negotovo za tako veliko odgovornost. Nekateri ljudje zelo premišljeno tehtajo celo vprašanje, ali je otroka v današnjem svetu sploh prav pripeljati na svet.
Dejstvo, da otroci niso več razumljeni kot obvezna življenjska stopnja, je samo po sebi pozitiven razvoj. Ljudje imajo več svobode pri odločanju o svojem življenju in lahko izberejo pot, ki jim najbolj ustreza. Toda posledice demografskih sprememb so lahko tudi nenavadne. Na Japonskem si nekateri starejši za posebne priložnosti najamejo osebo, ki prevzame vlogo vnuka, ki ga nimajo. Vse več ljudi ima namesto otrok hišne ljubljenčke, narašča pa tudi zanimanje za izdelke, povezane z zdravjem semenčic in plodnostjo. Spreminja se tudi odnos družbe do otrok. Ker jih je vse manj, njihova prisotnost in hrup v nekaterih okoljih postajata manj sprejemljiva, kar se lahko konča celo v sporih med sosedi.
Na drugi strani se mlade ženske, ki ustrezajo določenim merilom, vse pogosteje znajdejo v središču zanimanja ljudi, ki si želijo otrok. Tudi študentka, ki je prejela ponudbo za 220.000 dolarjev, jo je zavrnila. Vse to kaže, da se človeštvo približuje obdobju, v katerem se bo svetovno prebivalstvo začelo zmanjševati hitreje, kot so napovedovali nekateri demografi. Za okolje bi lahko imelo manjše število prebivalcev pozitivne posledice. Toda če bo prehod prehiter, bo prilagajanje družbe zelo boleče.
Največja težava ni zgolj v demografskih številkah. Številni ljudje zamujajo možnost, da bi doživeli eno najpomembnejših življenjskih izkušenj – starševstvo. Če vse skupaj predstavljamo samo kot vprašanje osebne izbire, prezremo okoliščine, zaradi katerih nekateri te izbire v resnici nimajo.
Zamrzovanje jajčnih celic se vse pogosteje predstavlja kot način, kako ženskam omogočiti več nadzora nad lastnim življenjem. Nekatere javne osebnosti so odkrito spregovorile o tem, da so se za postopek odločile, da bi imele občutek večje varnosti pri načrtovanju prihodnosti. Toda takšne izjave lahko ustvarijo tudi nov pritisk. Če zamrzovanje jajčnih celic postane običajna ugodnost na delovnem mestu in del javnega diskurza o uspešni karieri, lahko ženske dobijo občutek, da se od njih pričakuje, da bodo materinstvo preložile na poznejša leta.
Ob tem velja spomniti, da nosečnost in uspešna športna kariera nista nujno nezdružljivi. Škotska tekačica na srednje proge Liz McColgan je leta 1991, manj kot leto dni po rojstvu hčerke Eilish, osvojila zlato medaljo na svetovnem prvenstvu. Njena hči je pozneje tudi sama štirikrat osvojila medaljo na evropskih prvenstvih.
Takšni primeri ne pomenijo, da je usklajevanje kariere in materinstva preprosto ali da je enaka pot primerna za vse. Kažejo pa, da ni nujno, da se mora ženska zaradi poklicnih ambicij odpovedati materinstvu ali ga vedno odlagati. Ko delodajalci in znane osebnosti spodbujajo ženske, naj odložijo eno najpomembnejših človeških izkušenj, pri tem pa se zanašajo na postopke, ki ne zagotavljajo uspeha, se je vredno vprašati, ali družba postavlja prave prioritete.
Zamrzovanje jajčnih celic je lahko koristna možnost, ne more pa biti nadomestilo za razmere, v katerih bi ljudje lažje ustvarili družino. Če želimo razumeti upad rodnosti, se moramo poleg bioloških omejitev in osebnih odločitev vprašati tudi, zakaj je vse več ljudem tako težko najti partnerja, si zagotoviti finančno varnost in uresničiti željo po otrocih.