Pokljuko poznam, kot svoj prazen žep si rečem vedno, ko ležim na kavču pred televizijo. Ko pa sem enkrat med njenimi smrekami, čutim strah nepoznane divjine. Na Pokljuki lahko srečaš vse živo; od nespečih medvedov, šakalov, volkov, risov, jelenov, ruševcev … Gospodarji Pokljuškega gozda so divji petelini in ruševci, naj povem že na začetku.
Trening in meditacija
Če te na smučarski pohod (beri kot backcountry) povabita Ivan in Slavko potem moraš biti pripravljen na menjavo švic majice in zamagljenih pogledov. Čeprav je bila moja dolgoletna želja, da grem na Klek tudi na smučeh, ne samo s kolesom. Klek je središče Gorenjske! To sem določil jaz leta 2020, med korono, ko je svet obstal, sam pa sem s kolesom obtičal na do takrat zame še nevideni, tako lepi planini. Ne vem, kako je tisti dan neznana sentimentalnost premagala previsok srčni utrip, da sem se odločil poimenovati ta kraj za prelepega. Takrat sem meditiral sam sredi poletja, tokrat pa za hrbtoma Ivana in Slavca.
Startali smo iz Kranjske doline, do katere smo prišli z BMW X1 na vse štiri gumi pogon. Snega je bilo toliko na poti, da sem mislil, da smo padli v neki paralelni svet. V dolini je bilo krepkih 14 stopinj, tam zgoraj pa slabe tri. In potem je začel naletavati sneg in nazaj grede nas je ujela snežna nevihta. A smo preživeli. Utrujeni kot psi goniči. V eno smer je dobrih osem kilometrov in dobrih 300 višincev.
Kranjska dolina. FOTO: Miroslav Cvjetičanin
Na Kleku je ruda
V prvi koči, ki jo srečaš, ko prideš na planino iz smeri Kranjske doline na Klek je muzej. Da, non stop odprt muzej, v katerem lahko veliko prebereš. Vstopnine ni. Arheološke raziskave na planini Klek razkrivajo sledi rudarjenja iz zgodnjega srednjega veka. Da, piše o rudarjenju. Toliko mi je uspelo prebrati in si zapomniti. Planina Klek leži na severnem robu Pokljuka, pod vrhom Debela peč (2014 m) in nad dolino Radovna. Planina je razdeljena na dva dela, Zgornji Klek, kjer z območjem gospodari podhomska srenja, ter Spodnji Klek, kjer pasejo živino kmetje z Blejske Dobrave.
Planina Klek pa ni zanimiva le za planince in pastirje, temveč tudi za arheologe. Kot potencialno arheološko najdišče jo je prvi prepoznal Janez Bizjak. Od leta 1995 do 2002 so na območju planine potekali številni arheološki pregledi, ki so potrdili, da se na tem območju skrivajo pomembne sledi preteklosti.
Leta 2002 so raziskovalci na južnem delu planine izvedli prvi arheološki testni izkop, raziskave pa so se nadaljevale tudi v letih 2004 in 2005 na severnem delu planine nad studencem. Raziskave je vodila arheologinja Mija Ogrin.
Odkritja so pokazala, da je bila planina poseljena že v rimskem obdobju, v pozni antiki ter tudi v zgodnjem srednjem veku. Posebej zanimiva je najdba železove rude, bobovca, ki so jo arheologi odkrili v plasteh skupaj z odlomki zgodnjesrednjeveške lončenine.
Ivan in Slavc pred mano. FOTO: Miroslav Cvjetičanin
Najdbe kažejo, da so ljudje na planini Klek v tem obdobju verjetno kopali železovo rudo, kar pomeni, da območje ni služilo le za planinsko pašo, temveč tudi kot pomembno rudarsko območje v zgodnjem srednjem veku.
No, kaj porečete? Pokljuka je polna presenečenj, ne samo živalskih. Med branjem sem komaj iztisnil energijski gel, ker že nekaj časa s sabo ne nosimo klobas, sira, kruha in šnopca. Samo še energijo iz trgovin. Tudi tastari smo padli na marketing najbolj nezdrave hrane na vsem svetu. Ampak, resnica je drugje. Zobje so za klobaso že slabi, s tako povišanim srčnim utripom, bi si prej odrezal prst kot kajlo kruha. No, nismo šli tja, da bi jaz jamral tako javno. Smučarski pohod na Klek je nekaj najlepšega kar lahko doživite na snegu. Planina Klek pa je zagotovo najlepši kraj na Gorenjskem, pri tem pa vztrajam.
Smučarski pohod na Klek. FOTO: Miroslav Cvjetičanin
V tej koči je muzej. FOTO: Miroslav Cvjetičanin
V muzeju. FOTO: Miroslav Cvjetičanin
Nazaj po isti smučini
Nismo krožili po Pokljuki, ker nismo šli s turnimi, ampak pohodniškimi smučmi. Vrnili smo se po devični smučini. V gozdu je bilo tisto tiho, skoraj sveto opoldne, ko sneg ne leži le na tleh, temveč zaduši tudi zvoke sveta. Nebo je bilo najprej bledo modro, kot bi ga nekdo opral vseh skrbi, in zrak je rezal pljuča s prijetno ostrino, ki jo pozna le zima v teh krajih. Prvi koraki nazaj so bili nekoliko negotovi, potem pa je ritem prišel sam od sebe, drs, korak, vdih, izdih. Pohodniške smuči so lizale sneg, kot bi se z njim pogovarjale, šepetale po belem prtu, ki se je raztezal proti Klek. Postal sem sentimentalen za Ivanovimi in Slavkovim hrbtom. Meditiral sem.
Pokljuške smreke so stale ob poti kot starodavni stražarji. Visoke, temne, z vejami, ki so se pod težo snega rahlo uklanjale, kot bi se priklanjale našemu tihotnemu obredu. Njihove iglice so bile skrite pod debelimi plastmi snega, ki se je svetil v drobnih kristalih, ko je skozi krošnje prodirala jutranja svetloba. Tu in tam se je zaslišal pritajen pok, veja, ki se je otresla bremena, in snežni prah je za trenutek zaplesal v zraku kot drobni diamanti. Osladne misli so me obhajale pod prešvicano kapo.
Pot je bila mehka, skoraj neotipljiva. Vsak korak je puščal sled, ki je bila hkrati dokaz in minljivost, veter jo je že čez nekaj minut začel brisati. Nič ni bilo trajno, razen občutka, da si del tega trenutka.
Jaz in Ivan na Kleku. FOTO: Miroslav Cvjetičanin
Ivan in Slavko. FOTO: Miroslav Cvjetičanin
Bili smo trije. Stari prijatelji, vsak s svojo zgodbo, pa vendar ujeti v isti ritem dihanja. Besede so bile redke, skoraj odveč. Včasih je kdo rekel le: »Poglej tole,« in vsi trije smo obstali, ne zaradi nečesa spektakularnega, temveč zaradi preprostosti: svetloba na snegu, sled srne, ki je prečkala pot, ali pa tišina, ki je bila tako popolna, da si jo skoraj slišal.
Na spustu se je gozd počasi redčil. Smreke so postajale nižje, bolj razmaknjene, kot bi se umikale prostoru in pogledu. Tam nekje vmes, med zadnjimi drevesi in odprtim pobočjem, smo obstali. Ne zaradi utrujenosti, temveč zaradi občutka, da moraš trenutek preprosto pustiti, da obstaja. Veter je bil tu bolj odločen, a še vedno prijazen. Sneg je škripal pod smučmi, drugače kot v gozdu, bolj suh, bolj živ. Pogled nazaj je razkril našo pot, tri vzporedne črte, ki so rezale belino in pripovedovale zgodbo o skupnem koraku. Če bi Ivan in Slavko slišala moje romantične misli, bi si onega jutra oblekla dva kosa spodnjih hlač.
Nihče ni rekel ničesar. Le nasmehnili smo se drug drugemu, kot bi vedeli, da takšnih dni ne meriš v kilometrih ali višinskih metrih, temveč v tistem redkem, skoraj pozabljenem občutku, da si točno tam, kjer moraš biti. Kot da bi ukradel dan, ne nekoč takem izletu rekel Tadej Golob.
A gora redko pusti, da tak trenutek traja predolgo. Nazaj grede se je dan začel počasi zapirati vase. Sprva skoraj neopazno. Nekje nad pobočji Klek se je nebo zmehčalo, modrina je zbledela v mlečno sivino. Prve snežinke so padale redko, lenobno, kot bi tipale prostor. Naše sledi so se začele mehčati, robovi so se zabrisali, kot da bi jih nekdo nežno brisal z dlanjo. »Tole bo še zanimivo,« je zamrmral eden od prijateljev.
Sprva smo še drseli lahkotno. Sneg je postajal bolj živ, bolj svež pod smučmi, ko so pohodniške smuči rezale novo plast. A z vsakim korakom je postajalo gosteje. Snežinke niso več padale, začele so prihajati. Od vsepovsod. Nebo in tla sta se začela stapljati v eno samo belo praznino. Ko smo ponovno dosegli rob gozda, so nas pokljuške smreke sprejele drugače kot zjutraj. Niso bile več tihe stražarke, temveč razburjeni velikani. Njihove veje so se zibale pod težo svežega snega, veter je šelestel skozi krošnje in tu in tam zagrmel, ko se je večja kepa zrušila na tla. Pot, ki smo jo prej poznali, je izginjala pred našimi očmi. Naše tri sledi so bile zdaj le še slutnja, komaj vidna smer v vse bolj divji belini. Veter je nosil sneg v obraz, rezal kožo, zapolnjeval vsako špranjo med oblačili. Dihanje je postalo težje, glasovi krajši.
Držali smo razdaljo, ki ni bila merjena v metrih, temveč v zaupanju. Vsak od nas je gledal smuči pred seboj, a hkrati čutil oba ob sebi. Ni bilo več razgledov, ni bilo več občudovanja, ostala je samo pot in odločnost, da jo prehodimo. Sneg je naletaval vodoravno. Smreke so škripale, kot bi se upirale nečemu večjemu. Gozd je izgubil svojo mehkobo in postal labirint senc in beline. A hkrati, čudno, tudi zavetje. Vsako drevo je pomenilo orientacijo, vsaka temna silhueta potrditev, da nismo izgubljeni. In potem, sredi tega kaosa, se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Smeh. Najprej kratek, skoraj nenameren. Vsi trije smo vedeli, da je smeh edini opis tako krasnega smučarskega pohoda. Smeh se je razlil med nas, glasen, skoraj kljubovalen. Viharju. Utrujenosti. Trenutku. Za nekaj sekund smo bili spet samo trije prijatelji na snegu.
Na cilju v Kranjski dolini sem bil srečen, da sem živ. FOTO: Miroslav Cvjetičanin
Ko smo se končno spustili nižje, proti Kranjski dolini, je veter začel popuščati. Sneženje je še vedno vztrajalo, a izgubilo ostrino. Gozd se je umiril, smreke so ponovno utihnile, kot da se ni zgodilo nič. Na robu doline smo obstali. Oblačila prekrita s snegom, trepalnice bele, obrazi razžarjeni od mraza in napora. Pogledali smo se in brez besed vedeli, da ta del poti ne bo nikoli le vrnitev. Bil je preizkus. In hkrati darilo.
Kajti šele v viharju se zares pokaže, zakaj hodiš v gore. In s kom … Pozabil sem povedati, da sem imel v nedeljo zanimive sanje. Sanjal sem, da so na Slovenskih novicah naredili najpametnejši četđipiti na svetu in bližnji okolici. Torej, najbolj izpopolnjeni odgovorjevalnik.
Nobena umetna inteligenca ni še bila blizu njegove pameti. Bil sem zraven na testu in zato sem ga vprašal, kdaj bom umrl. V manj kot stotinki sekunde mi je odpisal: jutri.
Torej v ponedeljek, ko sem bil zmenjen za smučarski pohod po Pokljuki. Iz teh sanj bi lahko napisal roman; prvi del bi bile same sanje, drugi del pa, ponedeljek, kako živeti zadnji dan v življenju … In tako, ko sem plužil po zasneženi klančini, s 50 km/h pod kapo, na 11 cm širokih smučkah, proti Kranjski dolini, sem si rekel, to je to, res, da je smrt tu, ampak nisem pričakoval, da bo tako lepa … in že sem slišal, kako se spušča helikopter, Ivan in Slavc pa vesta, da je prepozen …
Živ sem že danes, verjetno zato, ker se mi je noč pred temi sanjami sanjalo, da sem v Romuniji zadel rekordni đekpot. Tudi te sanje se niso uresničile, zato je tisti zgoraj malce kompenziral in me še za nekaj časa, upam, pustil v smučarskih gojzarjih.
Klek vabi
Od Kranjske doline do Kleka bo snega do konca aprila, pravi Ivan. Priporočam, da si nadenete backcountry smučke in greste. No, upam, da sneg do Kranjske doline skopni prej, da vam ne bo treba z BMW X1 na vse štiri pogon. Mi trije smo že nekaj prehodili na smučeh, ampak ta tura je med medaljami.
