ALI JE TO MOGOČE

Zakaj je upokojitvena starost 74 let slaba ideja - po mnenju znanosti

Daljša življenjska doba, a ne nujno bolj zdrava. Delaj do 74 leta in ostani brez pokojnine.

Ideja se je rodila v britanskih ekonomskih analizah, kot opozorilni scenarij, ne kot politični cilj. FOTO: Getty Images

9. 2. 2026 | 08:56

6:08

A+A-

Razprave o nenehnem zviševanju upokojitvene starosti postajajo vse glasnejše tudi v Evropi. Ekonomske analize kažejo, da bi lahko države v prihodnjih desetletjih razmišljale celo o upokojitveni starosti pri 74 letih, če bodo želele ohraniti vzdržnost pokojninskih sistemov. A znanost in medicina opozarjata, da takšna rešitev prinaša resne zdravstvene in družbene posledice.

Fizične omejitve starejše populacije

Strokovnjaki opozarjajo, da pomemben delež ljudi v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih preprosto ni več sposoben opravljati rednega dela. S staranjem se zmanjšujeta telesna moč in vzdržljivost, povečuje se krhkost, pogostejše so kronične bolezni.

Raziskave kažejo, da je več kot četrtina ljudi, starejših od 65 let, zdravstveno omejena do te mere, da ne zmore več delati. Za te posameznike zgolj administrativno zviševanje upokojitvene starosti ne pomeni rešitve, temveč dodatno tveganje za revščino in socialno izključenost, saj ostanejo brez dohodka in brez dostopa do pokojnine.

Pokojninska starost: od preteklosti do danes

V večini evropskih držav je bila upokojitvena starost v preteklosti nižja kot danes. V zadnjih desetletjih se postopno zvišuje in v nekaterih državah že presega 67 let, v prihodnosti pa naj bi se še dodatno povečala.

Takšne odločitve temeljijo predvsem na demografskih in ekonomskih razlogih: prebivalstvo se stara, delovno aktivnih ljudi je relativno vse manj, število upokojencev pa narašča. Posledično je vse manj vplačil v pokojninske blagajne in vse več izplačil.

Daljša življenjska doba, a ne nujno bolj zdrava

Res je, da se je povprečna življenjska doba v zadnjem stoletju močno podaljšala. V Sloveniji danes ljudje v povprečju živijo bistveno dlje kot pred sto leti. Vendar pa znanstveni podatki kažejo pomembno razliko med življenjsko dobo in zdravo življenjsko dobo.

Zdrava življenjska doba pomeni število let, ki jih posameznik preživi v razmeroma dobrem telesnem in duševnem zdravju. Težava je v tem, da se zdrava življenjska doba ne podaljšuje enako hitro kot celotna življenjska doba. V praksi to pomeni, da ljudje živijo dlje, a tudi dlje časa v slabšem zdravju.

Pri ženskah se je v zadnjih letih celo pokazal trend rahlega upada zdravih let življenja kljub daljši skupni življenjski dobi. Posledično se obdobje, ko posameznik potrebuje zdravstveno oskrbo in pomoč, podaljšuje.

Najbolj prizadeti so fizični delavci

Družbene razlike igrajo ključno vlogo. Ljudje z nižjimi dohodki pogosteje opravljajo fizično zahtevna dela in se hitreje soočijo z obrabo telesa. Prav ti pa so tudi najbolj odvisni od državne pokojnine.

Slabo zdravje jih pogosto prisili v predčasno prenehanje dela, še preden izpolnijo pogoje za upokojitev. Zviševanje upokojitvene starosti zato nesorazmerno prizadene prav najbolj ranljive skupine prebivalstva.

Ideja o upokojitvi pri 74 letih ni nastala kot uradna politična odločitev, temveč kot ekonomski scenarij, ki so ga sprožile analize v Združenem kraljestvu.

Konkretno izhaja iz britanskih ekonomskih izračunov, pripravili so jih neodvisni fiskalni inštituti in ekonomisti, namen pa ni bil “predlog zakona”, ampak opozorilo, kaj bi se lahko zgodilo, če države ne spremenijo pokojninske politike, hkrati pa želijo ohraniti obstoječe mehanizme usklajevanja pokojnin, in omejiti rast javne porabe za pokojnine.

Po teh projekcijah bi bilo treba v Združenem kraljestvu, ob nespremenjeni politiki, do okoli leta 2068 upokojitveno starost postopno zvišati celo proti 74 letom, da bi bil sistem finančno vzdržen.

Pomembno pa je poudariti:

nihče ni uradno predlagal, da bi se ljudje dejansko morali upokojevati pri 74 letih,
šlo je za teoretični izračun, ki je sprožil burno javno razpravo,
prav ta razprava je nato odprla vprašanja o zdravju, zmožnosti dela in družbeni pravičnosti.

Ideja se je rodila v britanskih ekonomskih analizah, kot opozorilni scenarij, ne kot politični cilj.
Danes pa se uporablja kot primer, kam lahko vodijo demografski in fiskalni pritiski, če se sistemi ne reformira celovito.

Delo v poznih letih - izbira, ne prisila

Delo v starejših letih ni nujno slabo za vse. Če je posameznik zdrav in motiviran, lahko delo prispeva k občutku smisla, družbeni vključenosti in ohranjanju kognitivnih sposobnosti. Intelektualna aktivnost je povezana z boljšim duševnim zdravjem in lahko zmanjša tveganje za nekatere oblike demence.

Vendar znanstveni dokazi, da bi delo samo po sebi preprečevalo razvoj demence, niso dokončni. Poleg tega obstajajo številni drugi načini za ohranjanje miselne aktivnosti: prostovoljstvo, skrb za vnuke, učenje novih veščin ali družbena dejavnost. Ključno je, da delo v poznejšem življenjskem obdobju ostane osebna odločitev, ne pa nuja za preživetje.

Kam gremo v prihodnosti?

Vprašanje, ali se bosta življenjska in zdrava življenjska doba še naprej podaljševali, ostaja odprto. Nekatere napovedi so optimistične, druge precej bolj zadržane. Biološke meje staranja so realne in jih ni mogoče preprosto prezreti z ekonomskimi modeli.

Pri oblikovanju pokojninske politike se zato vse bolj kaže potreba po uravnoteženem pristopu: takšnem, ki upošteva finančno vzdržnost sistema, a hkrati realne telesne in zdravstvene zmožnosti ljudi.

Dejstvo ostaja neizprosno, starejših je vse več, mlajših vse manj. A odgovor na ta izziv ne more biti zgolj mehanično zviševanje upokojitvene starosti, temveč celovita prilagoditev trga dela, zdravstvenega sistema in socialne varnosti.