
Galerija

Strokovnjaki opozarjajo, da je debelost kronična bolezen, ne posledica pomanjkanja volje. Potrebujemo celostno obravnavo, ne sramotenja.
Več desetletij je bilo posameznikom z debelostjo ponujeno isto poenostavljeno sporočilo: jej manj, gibaj se več. Čeprav ta nasvet morda zveni smiselno, je po mnenju zdravstvenih strokovnjakov neučinkovit, zavajajoč in škodljiv.
Debelost ni zgolj vprašanje volje, temveč zapletena, kronična in ponavljajoča se bolezen, ki je v porastu tako pri odraslih kot otrocih, tudi v Sloveniji, kjer je po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje prekomerno težkih ali debelih skoraj 60 odstotkov odraslih in okoli 20 odstotkov otrok.
Po ocenah iz nove britanske študije naraščajoče število ljudi s prekomerno telesno težo in debelostjo državo stane več kot 126 milijard funtov letno. Stroški vključujejo:
Če se sistemski pristopi ne izboljšajo, bodo ti stroški do leta 2035 narasli na 150 milijard funtov letno (177 milijard evrov). Avtorici te izvirne raziskave sta Lucie Nield in Catherine Homer.
Strokovnjaki poudarjajo, da živimo v tako imenovanem »debelostnem okolju« – družbi, kjer so visokokalorična in industrijsko predelana živila povsod prisotna in cenovno dostopna, telesna dejavnost pa je vse bolj izrinjena iz vsakdanjega življenja.
V revnejših skupnostih, kjer so prehranske puščave (pomanjkanje dostopa do kakovostne hrane), slabe prometne povezave in omejen dostop do zelenih površin pogostejši, je pridobivanje telesne teže biološki odziv na nenaravno okolje. V takšnih razmerah govoriti o osebni odgovornosti ni le neučinkovito, ampak tudi krivično.
Čeprav je sprememba vedenja del rešitve, večina programov še vedno poudarja osebno krivdo. To spodbuja stigmo in sram, zlasti pri otrocih in družinah v ranljivejšem socialnem položaju.
Še vedno prevladuje napačno prepričanje, da so ljudje s prekomerno telesno težo leni ali brez volje, kar lahko vodi do psiholoških stisk, izključevanja in celo diskriminacije v šolah, na delovnem mestu in v zdravstvu.
Strokovnjaki in priporočila organizacij, kot so britanski NICE in Obesity Health Alliance, pozivajo k celostnemu in sočutnemu pristopu, ki vključuje:
Tako kot sladkorna bolezen ali depresija tudi debelost zahteva dolgotrajno, strukturirano obravnavo – ne hitrih rešitev ali shujševalnih diet.
Potrebujemo izobraževanje strokovnjakov v zdravstvu in izobraževanju za uporabo vključujočega, nestigmatizirajočega jezika ter odpravo diskriminatornih praks.
Načrti zdravljenja naj upoštevajo kulturno ozadje, psihološko zgodovino in življenjske razmere posameznika. Poudarek naj bo na skupnem odločanju in celostni podpori, vključno z duševnim zdravjem.
Rešitve morajo vključevati dostopno in kakovostno prehrano, več priložnosti za gibanje in zmanjševanje neenakosti, ki so v središču problema.
Debelost ni le posledica tega, kaj ljudje jedo ali koliko se gibljejo. Oblikujejo jo biologija, okolje in življenjske okoliščine. Če jo predstavljamo kot osebni neuspeh, ne samo da ignoriramo znanstvena dognanja, aktivno škodimo tistim, ki potrebujejo pomoč.
Če želimo zmanjšati stigmo, izboljšati zdravstvene izide in preprečiti gospodarsko krizo, moramo opustiti zastarelo paradigmo »jej manj, gibaj se več«. Namesto tega potrebujemo sočuten, znanstveno utemeljen in celosten pristop, ki vidi celotnega človeka in njegov svet.