Potica je bila in ostala jed, ki ne sme manjkati na velikonočno obloženi mizi. Da je tod doma že dolgo, priča tudi Janez Vajkard Valvasor, ki je v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske med drugim opisal posebne praznične kolače, imenovane potitze.
Današnji tempo življenja nam večkrat vzame voljo in čas za peko, a še so gospodinje in gospodinjci, ki se želijo naučiti, kako se speče dobro potico. Z desetnijo takih smo bili v Trebnjem, kjer je zavod Dobrote Dolenjske pripravil kuharsko delavnico Naj zadišijo domače potice. Zbrane sta vodili Nada Zorec, predsednica Društva podeželskih žena Tavžentroža, in gostiteljica večera Barbara Jerovšek Volek.
Da kvas deluje
Ko so bile roke umite, smo se lotili dela. »Klasično testo je primerno za orehovo in pehtranovo potico. Za pripravo testa potrebujemo moko, jajca, mleko, sladkor, kvas, rum, vaniljo, sol, limonino lupinico in malce kurkume, slednja je za barvo. Recept za klasično kvašeno testo je zelo preprost. V mlačno mleko nadrobimo kvas in počakamo, da začne delovati. Ko je kvas narejen, ga damo v moko, premešamo, potem dodajamo preostale sestavine, na koncu še sol. Nato vse zgnetemo – lahko si pomagate z robotom, ročnim mešalnikom ali pa kar na roke zamesite. Na otip testo ne sme biti niti pretekoče niti presuho. Potem se tako in tako še moka dodaja,« za uvod pove Barbara. Po potrebi se lahko temu testu doda maslo, a gre tudi brez.
Ko pečete, pazite, da bo v prostoru dovolj toplo.
»Smiselno pa je, da naprej pregnetete moko in kvasec, šele potem dodate maslo, ker lahko zaduši kvasovke. Pa mleko naj bo mlačno, da se kvasovke lepo dvignejo,« nam zaupa Nada Zorec. Izvedeli smo še, da je testo hitro narejeno. Če odmislimo vse tehtanje sestavin, je dobrih 20 minut dovolj. Potem sledi lekcija potrpežljivosti. »Testo mora vzhajati, dvigniti se mora na dvojno prvotno velikost. Paziti je treba, da vam ne pobegne. To se zgodi, če preveč vzhaja. Ko je testo pripravljeno, ga razvaljamo in nadevamo,« pristavi Barbara.
Poparijo z mlekom
Vmes si je ekipa pod budnim očesom Barbare in Nade pripravila sestavine za nadev. »Orehov nadev pripravimo tako, da orehe najprej poparimo z mlekom. Vse preostale sestavine: jajca, sladkor, rum, vaniljo in limonino lupinico zmešamo skupaj v ločeni posodi, potem to dodamo poparjenim orehom in spet premešamo. Ko mešate nadev, ne sme kar steči po lopatki. Če bo pregost, bo potica suha,« nam je zaupala Barbara. Bistveno je, da je nadev mazljiv, ravno prav gost. Za tiste, ki imate radi rozine, so tudi te dobrodošle v nadevu. Prej jih namočite v rum, da se napojijo in so mehke.
15 MINUT na 200 stopinj, nato še 45 minut na 140 stopinj.
V zadnji fazi priprave je pomembno, da se testo zavije enakomerno in dovolj tesno, da med plastmi ne ostane zrak. Zvita potica gre v potičnik ali pa v pekač. Svetujejo tudi, da se pred peko na več mestih previdno prebode z dolgo iglo, da para med peko lažje izhaja in ne dvigne skorje. »V pečico jo damo na 200 stopinj za 15 minut, potem pa bomo zmanjšali na 140 za še 45 minut. Odvisno pa je tudi od tega, kakšna potica je,« je bilo slišati v Trebnjem ta večer. Pa še vse kaj drugega.
Po Mickinih stopinjah
»Poročila sem se zelo mlada. V hecu vedno rečem, da sem se poročila tako mlada, ker sem se bala, da bo moških zmanjkalo, jaz bom pa brez ostala,« v smehu še omeni Nada Zorec. Glede potice pa, da se je nje peke naučila v kraju Borovak pri Podkumu. »Tam je bila super soseda gospa Micka, ki je pekla vrhunsko potico. Od nje sem se naučila in še danes po njenih korakih pečem. Osnova je dobro testo. Če le lahko pridem do pregrete smetane, ki daje posebno aromo in okus potici. Gospa Micka je bila kmetica, naredila je orehovo maso, nekaj suhih orehov pa je prihranila in in posula povrh maziva in nato dala še rozine, če jih je imela. Potem je potico zvila. Pred peko je stepla jajček in dodala dve žlici mleka ter s tem premazala potico in jo spekla v krušni peči. Pa še to: ko pečete, pazite, da bo v prostoru dovolj toplo,« nam je razkrila Nada, vesela, ko vidi mlado gardo, ki s tako dobro voljo in vnemo peče potice.
Rozine prej namočite v rum, da se napojijo in so mehke.
»Prvo potico sem spekla pred osmimi leti. Ravno tu v službi v Zavodu Dolenjske dobrote. Opazovala sem naše punce, kako so pekle. Navdušile in spodbudile so me, zdaj jo z veseljem pečem. Na vseh kuharskih delavnicah si v zavodu prizadevamo, da ohranjamo bogato gastronomsko dediščino naše regije. Da to, kar so kuhale in pekle naše babice, ne bo šlo v pozabo. Predvsem pa želimo opozarjati tudi na to, da približamo ljudem lokalne sestavine ter jih spodbudimo, da kupujejo od lokalnih kmetov in se izognejo cenenim uvoženim sestavinam,« še poudari Barbara. Sama vsem polaga na srce, naj vendar pečejo potico v potičniku, tega pa ne gre zamenjevati z modelom za šarkelj. Potica je potica, šarkelj pa šarkelj, pravi. Med klepetom je ura hitro minila, potica je bila pečena. Dobra je bila. »Če se držite navodil, bo to potica, da bi jo vikali. In tiste iz trgovin ne bodo niti bleda senca vaše domače potice!« je piko na i postavila Nada Zorec. In res je tako.
Veselje, ko je potica uspela! FOTO: Drago Perko
Da se kaj ne pozabi. FOTO: Drago Perko
Pred peko jo prepikamo. FOTO: Drago Perko
Barbara in Nada sta vnovič združili moči. FOTO: Drago Perko
Pa dober tek! FOTO: Drago Perko
Tudi rozine so dodali. FOTO: Mateja Leban
V pečici je ostala dobro uro. FOTO: Matej Leban
Nada Zorec je pozorno spremljala, svetovala in pomagala. FOTO: Mateja Leban
Zvijanje ni hec. FOTO: Mateja Leban
