Jezikovni nasveti: Imena veroslovnih, bajeslovnih bitij in poimenovanja praznikov

Pred nami je praznični čas – čas malih čudežev, toplih objemov, stiskov rok, druženja z najbližjimi, ki diši po cimetu, klinčkih, vanilji, kuhanem vinu in slastnem pecivu. S prazniki pa so povezana tudi imena veroslovnih in bajeslovnih bitij. Ob takšnih imenih se nam usta razširijo v nasmeh, a ta hitro postane kisel, ko jih je treba zapisati.

Enobesedna poimenovanja veroslovnih in bajeslovnih bitij pišemo z veliko začetnico: Marija, Jožef, Bog (kadar ga dojemamo kot lastno ime). Z veliko začetnico zapisujemo tudi nadomestna poimenovanja teh bitij: Stvarnik, Vsemogočni, Devica.

V večbesednih poimenovanjih pišemo z veliko začetnico samo prvo besedo: Sveti duh, Sveti trije kralji, Sveta družina.

Še pišete Božičku in dedku Mrazu/Dedku Mrazu?

V decembrskem času otroci radoživo pričakujejo Božička, ki nam v krščanskem okolju prinaša darila. Tega prijaznega možiclja po pravopisu uvrščamo med bajeslovna bitja in zapisujemo z veliko začetnico. Podobno velja za Dedka Mraza oz. dedka Mraza, pri čemer občno ime dedek kot del zveze z lastnim imenom lahko zapišemo tudi z malo začetnico. Tudi Miklavža pišemo z veliko začetnico.

Besedici sveti in blaženi, ki nastopata kot določili pred imeni veroslovnih bitij, pišemo z malo začetnico: sv. Miklavž oz. sv. Nikolaj, sv. Jožef.

Prazniki spadajo med stvarna lastna imena in jih zapisujemo z malo začetnico, z veliko pa samo v primerih, ko gre za svojilne pridevnike na -ov/-ev ali -in. Z veliko začetnico torej pišemo: Prešernov dan, Marijino vnebovzetje, Martinova sobota in Silvestrov večer, z malo pa: božič, novo leto, svečnica in velika noč ter posamostaljene praznike, kot so: valentinovo, martinovo, štefanovo, silvestrovo.

Mirne in blagoslovljene božične praznike. Novo leto pa naj v pozabo odpihne vse slabo in naredi prostor za uresničitev tihih želja in skritih sanj.

Pišite nam na lektura@slovenskenovice.si

Tamara Rojc, prof. slovenščine