Ko tradicija postane umetnost: potičnice in jaslice izpod rok Sabine Kremžar Pančur

Lončarka Sabina Kremžar Pančur z Gmajnice pri Komendi živi in dela v kraju, ki je že od nekdaj znan po glini in lončarski tradiciji. Že njen oče Franc Kremžar je bil lončar, prav tako predniki, ki so se po večini ukvarjali s tradicionalno keramiko.

Za lončarstvo jo je navdušil oče, saj je bila že od mladih nog pri njem v delavnici. »Začela sem s čiščenjem delavnice, pri 16 letih pa sem že naredila prvo majoliko,« pove Kremžar Pančurjeva.

»Oče se je ukvarjal s tradicionalnim lončarstvom, jaz pa sem se učila pravilnih oblik za sklede, potičnice, majolike in druge stvari. Gre za izdelke, ki so značilni za naše okolje. Že očetova mama in oče sta bila lončarja, po babičini strani pa še dve predhodni generaciji. Tako sem jaz zdaj peta generacija lončarjev tukaj na Gmajnici pri Komendi. Oče je delal od 14. do 65. leta, se pravi polnih 51 let. Sprva je bil zaposlen v Lončarskem podjetju Komenda, potem se je odločil za samostojno pot. Šla sem po njegovih stopinjah in ustvarjala poslikave na majolike, čebulnike in podobno, k sreči v smeri tradicije.«

Čakajo na potice. FOTO: Primož Hieng

»Potem sem začela izdelovati jaslice, figurice za srečo, vrtnice in druge manjše stvari. Pozneje sem začela uporabljati belo glino, še več pa je bilo poslikav v modernejšem stilu. Oče se je pred dobrima dvema letoma za vedno poslovil, zato sem se odločila, da bom nadaljevala njegovo delo, torej s tradicionalnimi izdelki, kot so potičnice, pekači, sklede, latvice in majolike, tako da sem ohranila tradicijo. Poleg tega sem ohranila ponudbo izdelkov iz bele gline z modernejšim stilom s prav tako poslikavo. Veliko izdelujem po naročilu, saj poskušam uresničiti želje strank. Celo žare in umivalnike sem naredila na posebno željo. To je prav poseben izziv. Še nekaj: pri delu mi pomaga mož, ki potičnice poveže z žico.«

Oblikovanje modela FOTO: Osebni arhiv

Glina je čista

Zanima nas, kje dobi glino. »Z bagrom jo nakopljemo na različnih zemljiščih, na primer na območju Tunjic in Žej pri Komendi, kjer je poslovna cona, in na območju v smeri Vodic,« je povedala Sabina. »Na območju Žej in Vodic najdemo sivo glino, v Tunjicah pa rjavo. Nakopljemo jo in pripeljemo domov, kjer zori v glinjekih. Kaj pomeni, da glina zori? Pustimo jo pri miru, da gre skozi vse štiri letne čase. Da pozimi zmrzne, da jo dobi dež, nato sonce, da se posuši. Dlje zori, boljša je. Če je v njej ostala še kakšna koreninica, v tem času izgine. Glina je izjemno čista, saj jo kopljemo zelo globoko, na primer okrog metra in pol do dveh metrov. Zemljo odstranimo in tako pridemo do gline. Se pa najbolj bojimo apnenca, ki ga ne vidimo. Pokaže se lahko šele, ko izdelke žgemo v peči.«

Sogovornica pravi, da mora glino pripraviti za nadaljnjo uporabo. »Pravimo, da iz gline naredimo lističe, nekakšne tulce oziroma valje. Pripraviti moramo ravno pravo mešanico rjave in sive gline. To delam čisto po občutku, zato tudi glina ni vedno enaka. Vsaka serija je malce drugačna. Iz ene je lažje delati sklede, iz druge pa potičnice. Potem gre glina približno štirikrat skozi valje in dvakrat v klobase. Pokrijemo z vlažno krpo in polivinilom, da se ne posuši. Tako jo lahko uporabljam mesec ali dva.«

Lončarka Sabina Kremžar Pančur v svoji trgovini FOTO: Osebni arhiv

Zakaj žica

Bližajo se velikonočni prazniki, ko bodo gospodinje spet pekle potice. Kremžar Pančurjeva uporablja za pekač izraz potičnica, medtem ko priznani etnolog prof. dr. Janez Bogataj uporablja besedo potičnik. »Včasih so pekaču za potico dejali kovaček, ne vem pa, od kod ta izraz,« pojasni sogovornica.

Povežejo jih z žico. FOTO: Osebni arhiv

»Oče je vedno tako govoril, torej kovaček. Mislim pa, da je bil to pekač za potico, vendar brez reber, torej povsem gladek. Mogoče so se gospodinje bale, ker je zaradi reber težje lepo rezati potico. Nekaj pozabljamo: tradicionalna potica je okrogla. Ravni potici pa pravimo štrukelj. Lončarji zelo natančno vemo, kako velika mora biti potičnica glede na količino moke. Če ima potičnica premer 30 cm, mora biti zvaljana na 60 cm, k temu je treba dodati še malo več, ko odstranimo konce, da pride lepa sredina potice. Gospodinje vse več pečejo v potičnici, tudi mladi so med njimi. Nekoliko nerodno je polaganje testa z nadevom v sam pekač, torej v potičnico.«

Ob lončarskem vretenu FOTO: Osebni arhiv

Izdeluje potičnice različnih velikosti. »Najbolj priljubljena je tista s premerom 20 cm, potem je 25-centimetrska, ki je za pol kilograma moke, 28-centimetrska je za 80 dag moke, 32-centimetrska pa je najbolj primerna za kilogram moke. Vse pa je odvisno od namaza in odpadka, ki nastane, ko povežemo oba konca potice. Največja ima premer 40 cm.«

Pehtranova FOTO: Primož Hieng

Zakaj se vežejo z žico? »Pri potičnici moramo paziti na hitre temperaturne spremembe. Po navadi jo damo v segreto pečico, ko pa jo vzamemo ven, jo moramo dati na plutovinast podstavek, da ne poči. Tudi nevezana ne bo počila. Nekoč so jih vezali zaradi tega, ker so v krušno peč potisnili več pekačev hkrati in je mimogrede prišlo do poškodbe. Ker je počila, so jo nato zvezali z žico. Nato so ugotovili, da je veliko pametneje, da jo prej zvežejo, to pa zagotavlja tudi stabilnost potičnice. Zvezane so tudi lepše,« še poudari Sabina Kremžar Pančur. 

Preden gredo v peč. FOTO: Osebni arhiv