Okrasne bunkice izumili v Nemčiji, zdaj so po vsem svetu (FOTO)

Prejšnji teden je Zveza kulturnih društev nemško govoreče narodne skupnosti v Sloveniji proslavila 180. obletnico postavitve prvega sodobnega božičnega drevesca, ki ga je na božič leta 1845 v gostilni na levem bregu Ljubljanice postavil pivovar iz Kölna Peter Lülsdorf. Okrašeno je bilo s priročnimi priboljški, jabolki, pozlačenimi orehi, medenjaki, španskimi vetrci in zvezdami iz slame, osvetljevale so ga voščene sveče. Ljubitelji danes za najbolj nostalgične štejejo stare steklene okraske najrazličnejših oblik, ki jih mamijo k zbiranju ali vsaj obisku božičnih muzejev. Eden najslavnejših božičnih muzejev je (zasebni) Nemški božični muzej družine Wohlfahrt v enem najbolj ohranjenih nemških srednjeveških mest Rothenburg ob der Tauber na Bavarskem. Na tamkajšnjem glavnem trgu je ob poslušanju božičnih pesmi, ki jih pojejo v živo, ter sladkanjem z značilno sladico snežno kroglo (nemško Schneeball) v predbožičnem času mogoče užiti precej pristno praznično vzdušje. Muzej je leta 2000 odprl Harald Wohlfahrt, ki je želel dokumentirati, kako so v Nemčiji božič praznovali nekoč, stalna razstava pa se osredotoča na predmete iz obdobja med letoma 1870 in 1950 in na ogled postavlja še marsikaj drugega poleg klasičnih okraskov za božično drevo, od stojal za božično drevo do jaslic in adventnih koledarjev.

Tam je mogoče izvedeti, da so božične okraske za drevo začeli serijsko proizvajati v Lauschi po letu 1750, med prvimi steklenimi okraski na božičnem drevesu so bile steklene bunkice, nanizane na vrvice, ledene sveče in jabolka, nekaj desetletij pozneje že tudi stekleni oreščki in sadje. Sprva so bili označeni za steklene igrače, od približno 80. let 19. stoletja pa kot ločena kategorija. BBC pa navaja, da je okrasne bunkice v 16. stoletju v Lauschi v Nemčiji izumil steklopihač Hans Greiner, ki si ni mogel privoščiti jabolk za okrasitev drevesca, zato jih je izdelal sam, steklopihači pa so sčasoma začeli izdelovati okraske najrazličnejših oblik, ki jih je princ Albert v 40. letih 19. stoletja prinesel v Združeno kraljestvo, iz Lausche pa so jih začeli izvažati po Evropi in Ameriki. Prav iz steklarne v Lauschi v Nemčiji, ustanovljeni konec 15. stoletja, je tudi nekaj kosov steklenega božičnega okrasja, ki ga hrani Narodni muzej Slovenije. Zbirka novoletnih okraskov je majhna, a pomembna, poudarja direktorica Mateja Kos Zabel, tudi kustosinja na oddelku za zgodovino in uporabno umetnost.

V tržaških starinarnicah posamezni kosi že dosegajo cene med 30 in 50 evri. FOTO: Leon Vidic

Zbirka novoletnih okraskov Narodnega muzeja Slovenije je majhna, a pomembna. FOTO: Tomaž Lauko

Jedro zbirke predstavljajo okraski, ki jih je muzeju podarila nekdanja vodja muzejske knjižnice, dr. Anja Dular in so bili last njenega očeta, slovenskega zgodovinarja dr. Frana Zwittra, prvega univerzitetnega profesorja za obdobje novega veka na ljubljanski univerzi in tudi njenega rektorja. V Slovenskem etnografskem muzeju imajo le nekaj primerkov novoletnega okrasja, še redkejši so, denimo, v Mestnem muzeju Ljubljana, se jih pa večina od skupno kakšnih 600 blešči vse od začetka decembra do svečnice na božičnem drevesu zbiratelja Ažbeta Jurkoviča iz Kočevja. Magister ekonomskih in poslovnih ved, ki dela kot srednješolski profesor ekonomije, stare steklene božične okraske intenzivno zbira zadnje desetletje, to zanimanje pa ga je prijelo že v otroštvu. »Danes se je treba kar pozanimati, kje jih sploh kupiti, pa tudi cene naraščajo, tako da se mi zdi, da je kupovanje takšnih okraskov postalo že kar dobra naložba,« pravi. V tržaških starinarnicah in antikvariatih posamezni kosi že dosegajo cene med 30 in 50 evri, pa sploh ne gre za kakšne posebne primerke. Tudi na Facebooku, Bolhi in podobnih portalih so se cene zelo zvišale. Na božično drevo vedno obesi najlepše, vedno pa jih nekaj ostane, saj na več kot dvometrsko drevo stežka obesi vse.