Pred božičem izrezujejo figure iz redkvic

Božični čas po svetu nima enotnega scenarija, temveč gre za mozaik navad, ki se od kraja do kraja presenetljivo razlikujejo. Čeprav sta 24. in 25. december v mnogo državah jedro praznovanja, se nekatere najbolj zanimive tradicije odvijejo tik pred tem – a jih ljudje še vedno doživljajo kot del božičnega paketa. V Mehiki, v Oaxaci, 23. decembra poteka Noche de Rábanos, noč redkvic. Obrtniki in umetniki iz velikih in majhnih redkvic izrezujejo prizore in figure, pogosto z verskimi motivi ali lokalnimi zgodbami.

V evropskem prostoru izstopa katalonski Tió de Nadal, poleno z naslikanim obrazom, ki ga otroci v dneh pred božičem »hranijo«, nato pa ga na božični večer ritualno spodbudijo, naj iz njega pridejo drobna darila.

Še bolj nenavadno folklorno vzdušje ohranja Wales z običajem Mari Lwyd. Skupine v prazničnem obdobju hodijo od hiše do hiše s simbolno kobilico – pogosto gre za konjsko lobanjo pod okrasno rjuho. Skupina pride pred hišo in v pesmi (pogosto v rimah) prosi, da bi jih spustili v notranjost. Domačini jim ne odprejo takoj, ampak jim odgovorijo z drugo pesmijo, prav tako v rimah – navadno z izgovori, zakaj ne. Običajno se vse skupaj konča tako, da domačini skupino vendarle spustijo v hišo, kjer sledi druženje s pijačo, prigrizki, petjem.

Na Poljskem je 24. december – Wigilia – pogosto bolj slovesen od 25. decembra: večerjo začnejo ob prvi vidni zvezdi, ob mizi si izrečejo voščila, pogosto pripravijo jedilnik brez mesa.

Na Švedskem je na božični večer v mnogo domovih tradicija ogled posebne oddaje z Jako Racmanom, ki deluje kot točka, ob kateri ljudje začutijo, da se je praznik zares začel. Islandija ima drugačen poudarek: tam se je uveljavila Jólabókaflóð, navada obdarovanja s knjigami in branja na sveti večer – torej božič kot tiha, literarna različica domačnosti.