Tega o Božičkovih najzvestejših pomočnikih zagotovo niste vedeli

Legenda o tem, da severni jeleni vlečejo Božičkove sani, se je rodila v 19. stoletju. Da ti jeleni tudi letijo, je prvi zapisal Clement Clark Moore, ki pravzaprav ni govoril o Božičku, pač pa o Miklavžu. V njegovi pesmi Obisk svetega Nikolaja iz leta 1823 imajo severni jeleni prvič tudi imena. Vrsta izvira iz arktičnih, subarktičnih, tundrskih in gozdnih okolij Sibirije, severne Evrope in Severne Amerike. V ZDA in Kanadi divje severne jelene imenujejo karibuji, bolj udomačene živali pa severni jeleni. Samci severnih jelenov imajo veličastno rogovje, ki je drugo največje rogovje med jeleni; pred njimi so le še losi. So edina vrsta jelenov, pri kateri imajo rogovje tudi samice. Kopita severnih jelenov res klikajo. Kite na zadnjih nogah se med gibanjem pomaknejo čez kosti in ustvarijo klikajoč zvok. Ta lastnost jim omogoča, da se ne oddaljijo od črede niti v najhujših snežnih nevihtah, ko je vidljivost slaba. Severni jeleni se vse leto prehranjujejo s travami, glivami in listjem, pozimi uživajo skoraj izključno severni jelenov lišaj ali severni mah, ki preživi tudi najhujši mraz.

Na belem ozadju, kot je sneg, vidijo pomembne reči, na primer urin plenilcev, jelenov mah ali volčje krzno črne barve. Zaradi te lastnosti lažje najdejo hrano in se zaščitijo pred drugimi živalmi. Nosovi severnih jelenov sicer niso rdeči kakor nos legendarnega jelena Rudolfa, vendar v resnici žarijo. Gre za še eno prilagoditev na hud mraz. Njihovi nosovi so polni na poseben način razporejenih krvnih žil, ki segrevajo vdihovan hladen zrak, kar je pri temperaturi, ki v njihovem življenjskem okolju pade tudi do –40 stopinj Celzija, izjemno pomembno. In kako to, da v takšnem mrazu nimajo ozeblin? Njihove dolge in vitke noge vsebujejo koncentracijo oleinske kisline, ki pomaga preprečevati zmrzovanje. To v kombinaciji s sistemom prepletenih arterij in ven omogoča edinstven način uravnavanja telesne temperature, tudi v močnem mrazu. Za elegantno stopicljanje po ledu so zaslužne blazinice na kopitih, ki poleti nabreknejo, da se oprimejo mehkejših tal, pozimi pa se nekoliko skrčijo in razkrijejo oster rob kopit, nekakšne jelenje dereze, idealne za hojo po ledu.

Noge imajo prilagojene za hojo po snegu in ledu. FOTO: Alex_ugalek/Getty Images

V nekaterih severnih krajih, denimo na Laponskem, jih res uporabljajo za vleko sani. FOTO: Andrey-kobylko/Getty Images