Velika noč nekoč in danes

Velika noč je ravno pravi praznik, ko gospodinje lahko pokažejo svojo domišljijo, smisel za ustvarjanje, predvsem pa kuharske spretnosti in kulinarično znanje. »Razstave pripravljamo dvakrat na leto,« je povedala Grošljeva. »Letos smo se odločile, da bo tema velika noč nekoč in danes. Skuhale smo značilne postne in praznične jedi, spekle potice in napravile pirhe, na ogled pa smo postavile še vrsto predmetov, ki so povezani s tem krščanskim praznikom.«

Kar več predmetov je zelo starih, na primer potičniki, saj so nekateri po besedah Sabine Grošelj stari od 100 do 150 let, tudi recepti za jedi so precej stari in že skoraj pozabljeni. »Ugotovile smo, da so včasih precej drugače praznovali veliko noč,« dodaja gospa Sabina. »Post se je raztegnil na 40 dni, včasih so poleg velikonočnega ponedeljka praznovali še velikonočni torek in podobno.«

Na ogled so tudi sodobnejši elementi velike noči, kot so čokoladni zajčki in jajčka. »Tudi pri nekaterih jedeh smo šle v korak s časom, saj je bila na razstavi na ogled hrenova terina, ki spada bolj v današnji čas,« je še povedala Grošljeva. »Prikazale smo tudi simbole velike noči, tako da smo razložile, kaj pomeni pet rdečih pirhov, kaj pomenijo tri hrenove korenine in kaj pomaranča. Obiskovalcem smo poskušale razložiti, da velikonočni prazniki niso zgolj cerkvena tradicija, temveč da so z leti postali splošna slovenska tradicija.«

Za Sabino Grošelj, ki se poklicno in strokovno ukvarja z zelišči, je bila cvetna nedelja še posebno praznična: »V poganskih časih so na ta dan slavili skrivnostne moči zelišč, rastlin, dreves, grmovja in vsega zelenega. Navezuje se na Kristusov prihod v Jeruzalem, ko so ga pričakali s palmovimi vejami, danes pa vse to ponazarjajo veje oljke.«

Zanimajo nas posebnosti velike noči v dolski okolici. Grošljeva najprej spomni na oblate, ki jih v Dolskem s posebnim pekačem pripravlja Jože Bokal, dodaja pa še, da v okolici teče več potokov, kjer so ribiči na črno lovili ribe. »V postnem času so pojedli veliko rib, zato smo jih nekaj pripravile tudi za našo razstavo,« je povedala gospa Sabina.

Če so se ljudje za veliko noč, torej v nedeljo, držali bolj doma, je bilo veliko bolj veselo na velikonočni ponedeljek. »To je dan za izlete, sorodniki in prijatelji se obiskujejo med seboj, to pa je tudi praznik mladih,« poudarja sogovornica. »Za velikonočni ponedeljek je v naši okolici značilen pohod na Svetega Miklavža, ki je sicer že v moravški občini.«

Še nekaj poznajo tudi v dolski okolici. To so igre s pirhi, ki jih po navadi prirejajo na veliko noč, še bolj pa na velikonočni ponedeljek. Te igre pozna tudi Marinka Skubi iz Dola, ki omenja fucanje pirhov ali trkljanje pobarvanih jajc po posebni leseni klančini. »Poznamo tudi sekanje pirhov, ki jih postavijo na tla in ob zid,« je povedala Skubijeva. »Fantje oziroma odrasli moški so metali kovance in z njimi ciljali pirhe. Če se je kovanec zaril v pobarvano jajce, je bil njegov. Pomembno pa je bilo predvsem to, da je kovanec ostal v pirhu.«