Velikonočne šege in jedi

Velika noč, ki nima stalnega datuma kot na primer božič, je najstarejši in največji krščanski praznik. Vstajenjska nedelja sledi štiridesetdnevnemu postu, ki na pepelnično sredo odločno naredi konec norčijam in objestnostim pokopanega pusta. Poglobljeno razmišljanje o zadnjih dneh Odrešenikovega življenja in njegovi mučeniški smrti spremlja naslednjih štirideset dni pri vernikih tudi odrekanje običajni krepki hrani, zlasti mesu in slaščicam. Post – dandanes manj razširjen in strog, kot je bil nekoč tako na podeželju kot v mestih – pa je hkrati, zlasti v zadnjih dneh, tudi že priprava na žegen lesa na cvetno in žegen mesa na velikonočno nedeljo. Tedaj se skromna zadržanost sklene s kar se da bogato obloženo mizo. Ponudba vsakovrstnih jedi in njihova priprava se na Slovenskem – tako kot še marsikaj tradicionalnega – razlikujeta od pokrajine do pokrajine, od kraja do kraja, celo od hiše do hiše.

Dobrote iz žegna

Etnolog Damjan J. Ovsec v obsežni primerjalni monografiji Praznovanje pomladi in velike noči obravnava veliko noč z različnih vidikov, kakor smo jo doživljali in jo še doživljamo na Slovenskem, in kako jo praznujejo drugod po svetu. Korenine celote cerkvenoliturgičnih in ljudskih tradicionalnih praznovanj velikonočne dobe in časa s pripadajočimi prazniki vidi v predkrščanski dobi, med miti in kulti starih ljudstev, ki so častila svoje bogove prerajanja. Z njimi povezuje številne še žive poganske oblike čaščenja pomladnega zelenja, kresov in obrednega zažiganja lutk ter obenem začetek novega leta in novega življenjskega kroga. Slovencem, tudi rojakom onstran meja in izseljencem, ugotavlja avtor, je bila poleg verskega vedno tudi ljudski, pomladni praznik. Dobrot iz žegna, za blagoslov pripravljenih mesnin, pirhov in prazničnega kruha na mizi se, kot se ve, vsaj v domačem krogu večinoma ne branijo niti najbolj strogi ateisti.

S skoraj tisoč ilustracijami obogatena knjiga bralca popelje od pepelnice, posta in z njim povezanih pobožnosti prek cvetne nedelje z bogastvom butar ter slikovitih procesij in pasijonov do velikega tedna z vrhuncem ob Kristusovem vstajenju. Na več krajih spregovori tudi o hrani, tako o obrednih in postnih jedeh kot o slastnih dobrotah ob prazničnem vrhuncu. Poleg poglavij o jajcu kot arhaičnem simbolu in pirhih, okrašenih na nešteto načinov, je eno obsežnejših posebej namenjeno velikonočnim jedem. Ovsec tukaj niza veliko zanimivih ugotovitev o raznovrstnem kruhu, štrukljih, poticah ter različnih tehnikah priprave mesnin, od šunk in klobas do žolc in hrena ter drugih obveznih dodatkov in napitkov, kakor je eno in drugo značilno za posamezne pokrajine in družbene sloje tukaj in drugod.

Hren obvezen povsod

Slovenci smo lahko prav tako kot na bogastvo cvetnonedeljskih butar ponosni na različnost sestavin žegna. Tudi tukaj pride na dan – celo v primerjavi z dediščino drugod po svetu – izjemna pestrost našega krajevnega izročila. Posamezne jedi imajo poleg drugačnega okusa in videza pogosto tudi različna imena in drugačen simbolični pomen. Za velikonočne in sploh praznične potice z vsemi mogočimi nadevi in okusi smo upravičeno prepričani, da so samo naše, vendar poznajo bližnje sorodnice, gubanice in gubane, ne le takoj onstran italijanske meje, temveč tudi globlje v Furlaniji. Najbrž so jih tja zanesli naši predniki, ki so po drugi strani med drugim vzeli za svoje pince, kolombe in presnitze iz Trsta in Gorice ter njunega še vedno tudi slovenskega zaledja. Sprva samo postne preste iz nemških dežel so prav tako našle pot v svet, številne druge jedi pa so povsem neodvisno dobile podobno obliko pri različnih narodih in kulturah. Tako na primer v kolobar oblikovane pletene bele štruce, ki jih spečejo skupaj z rdeče pobarvanim jajcem, pripravljajo tako Grki, pravijo jim tsoureki, kot pri nas na Štajerskem in gotovo še kje po svetu. Hren je bolj ali manj obvezen povsod, saj ljudje poleg njegove simbolične vrednosti že od nekdaj cenijo tudi pomoč pekoče nastrgane korenine pri prebavljanju obilnih prazničnih maščob.