Bela omela: sveta rastlina iz ptičjega kakca

Domovi se že bohotijo s prazničnim okrasjem. Marsikateri prostor zapolni božična zvezda, ki simbolizira ta praznični čas. Veliko simbolike v adventnem času pa ima tudi bela omela. V tem času simbolizira mir, ljubezen, spravo in blagoslov. Simbolika izhaja še iz keltske in nordijske mitologije; tam velja za sveto rastlino. Običaji, kot je poljub pod vejico omele, izražajo ljubezen in harmonijo. Rastlina predstavlja tudi zaščito in priložnost za nov začetek. Med Slovenci je izjemno priljubljena, marsikdo pa pozablja, da gre pravzaprav za izjemno razvpito in sporno rastlino.

Nezaželen gost

Prav božični čas je tisto obdobje, ko vrata na stežaj odpremo družini, prijateljem, Božičku, a tudi temu na videz ljubkemu zajedavcu. Ne, ne gre za Grinča, marveč za belo omelo. »Le malokdo se zaveda, da bi naše božično drevesce, če bi le lahko, veliko raje čim prej zbežalo od te zajedavske rastline: bela omela svojemu gostitelju namreč odvzema vodo in hranila, kar je za drevesa zelo nevarno,« so zapisali pri Evropski agenciji za varnost hrane (EFSA). »Lahko bi rekli, da je bela omela za jelko kot neka sebična sestrična, ki ji poje vse slaščice ter ukrade igrače v božičnem darilu, takoj ko jih ta odvije,« so bili slikoviti.

Bela omela je v Evropi sicer že dolgo, ne pa tudi njeni ameriški sorodniki iz rodu Arceuthobium, imenovani tudi pritlikave omele. »Ljubše bi nam bilo, da bi te rastline kar ostale doma, zato z božičnega potovanja v New York nikar ne prinašajmo šopkov omele. Vsak škodljivi rastlinski organizem – zajedavske rastline, bakterije, virusi, glive –, ki ni avtohton prebivalec Evropske unije, je namreč nezaželen gost!« EU si sicer že dolgo prizadeva, da bi preprečila prihod takih gostov, saj lahko škodujejo žitom, ki jih uživamo, gozdovom, po katerih se radi sprehajamo, in cvetju, ki krasi naše vrtove.

Širijo jo ptice

Travniški visokodebelni sadovnjaki na Goričkem pa tudi drugod po Sloveniji so imeli za lastnike v preteklosti dve še kako pomembni vlogi: na sadnih drevesih so pridelali veliko sadja, pod drevesi pa so lahko naši predniki kosili travo za krmo za živino. Ustvaril se je popoln krog: v duplih sadnih dreves so svoj življenjski prostor našle ptice (smrdokavra in veliki skovik), na travniških površinah so pod drevesi zrasle različne vrste rastlin (gorski narcis in navadna kukavica), svoj prostor so tu našle še številne žuželke (čmrlji in čebele samotarke), ki so se veselo prehranjevale na cvetočih rastlinah in gnezdile v tleh. Po kroničnem opuščanju pridelave sadja in krme v travniških visokodebelnih sadovnjakih se je veliko sadnih dreves izkrčilo, nega teh dreves pa se je popolnoma prenehala. Posledično se je na številnih jablanah razširila izjemno škodljiva bela omela, »polzajedavska rastlina, ki je na drevesih vidna v obliki majhnih zimzelenih grmičkov«, nam je zaupal Gregor Domanjko iz JZ Krajinski park Goričko.

Zimzeleni grmički, ki se razraščajo po drevesih, delajo neprecenljivo gospodarsko škodo. FOTO: Gregor Domanjko

»A ko enkrat seme bele omele pristane na veji, razvije v steblu drevesa korenine in v njem ostane do konca njegovega življenja. Pri rasti iz drevesa črpa vodo in mineralne snovi, s tem pa zavira njegovo rast. Če se preveč razširi, drevo zaradi izčrpanosti propade, se posuši. Najpogosteje lahko belo omelo opazimo na jablanah v travniških visokodebelnih sadovnjakih in na akacijah. Predvsem jablane so zelo dovzetne za belo omelo. Na Goričkem, na primer, je je veliko še na slivah, lipovcih, brezah, vrbah in rdečem boru. Belo omelo širijo sicer ptice, kot so cararji in brinovke, ki po drevesih iščejo plodove bele omele, majhne bele jagode, in jih še na istem drevesu ali v neposredni soseščini pojedo. Neprebavljena semena na drevesih tudi izločijo. Iz njih se razvije rastlina, se razširi v notranjost drevesa in v nekaj letih se na njih pojavijo zeleni grmički s plodovi. Življenjski krog se zaključi, drevo pa začne hitreje propadati, kot bi sicer po naravni poti.«