Slovenski etnografski muzej (SEM) sodeluje v projektu Etnografski muzeji in muzeji svetovnih kultur kot prostori skrbi (2019–2023), ki ga sofinancira program Ustvarjalna Evropa. »Projekt povezuje trinajst evropskih etnografskih muzejev in jih umešča v aktualne razprave o podnebnih spremembah,« so povedali v SEM.
Predilka iz Pundžaba, ki v družbi dveh otrok prede na kolovratu (1931). Foto: dokumentacija SEM
»Sodelujoči muzeji v ospredje postavljajo ekološko znanje, ki ga lahko odkrivamo v zunajevropskih zbirkah, pri tem pa izpostavljajo dvoje: pomen skrbi za ohranjanje planeta in za ustvarjanje nujnih sprememb v sodelovanju z ljudmi, ki jim zunajevropska dediščina pripada in ki jih podnebne spremembe tudi najmočneje prizadevajo. Muzejski kustosi zunajevropske zbirke raziskujejo v sodelovanju z umetniki, aktivisti in raziskovalci iz izvornih skupnosti.
Ena od projektnih tem muzejske zbirke postavlja kot izhodišče za razmislek o kolonialnih praksah izkoriščanja staroselskega znanja in njihovega naravnega okolja, hkrati pa tudi kot vir navdiha za oblikovanje bolj trajnostnih načinov skrbi za planet, ki nam lahko danes pomagajo pri blaženju posledic podnebnih sprememb. SEM se v to temo vključuje z eksperimentalno razstavo o izjemno pomembni surovini, ki je soustvarila globalni kapitalistični sistem in s tem sooblikovala svet, v katerem živimo. Ta surovina je bombaž.«
Na ogled bo do 30. junija 2023.
Gojenje bombaževca ima večtisočletno zgodovino. Središča pridelovanja bombaža so bila sprva v Aziji, Afriki in Južni Ameriki, v evropski tekstilni proizvodnji in potrošnji pa sta dolgo prevladovala lan in volna. V 18. stoletju so Evropejci uveljavili nove oblike organizacije proizvodnje, trgovine in potrošnje bombaža, ki so v globalne povezave in tokove te surovine pritegnile različna svetovna območja. Industrijska revolucija je do tedaj razpršene svetove bombaža povezala v bombažni imperij s središčem v Evropi, kot je ta sistem poimenoval zgodovinar Sven Beckert.
Razstava zgodbo bombaža osvetljuje z dvema zbirkama SEM iz začetka 20. stoletja: z misijonarsko zbirko iz Bengalije v vzhodni Indiji ter z zbirko barona Antona Codellija in njegovega sodelavca Lea Poljanca iz Toga. Nastali sta kot stranski produkt siceršnjega udejstvovanja njunih zbiralcev v obeh deželah.
Razstava predstavlja tudi sodobne izzive pridelovalcev bombaža, ki so tesno vpeti v globalni kapitalistični sistem. V začetku leta 2022 sta se v indijski zvezni državi Odiša in v afriški Republiki Togo s pridelovalci bombaža in drugimi akterji v tej industriji pogovarjali dr. Kanika Gupta (Indija) in Ana Reberc (Slovenija). Med težavami, ki sta jih prepoznali, so spremenjeni vremenski vzorci zaradi podnebnih sprememb, krčenje gozdov za pridobivanje novih zemljišč za gojenje bombaža, finančne težave kmetovalcev, ki ob slabih letinah zapadejo v dolgove, in zdravstvene težave zaradi uporabe pesticidov.
Odprtje bo v četrtek, 19. januarja, ob 18. uri.
Vodja projekta Etnografski muzeji in muzeji svetovnih kultur kot prostori skrbi in avtorica razstavnega projekta je Tina Palaić (SEM), kustosi razstave so Tina Palaić, dr. Marko Frelih (Kustodiat za zbirke iz Afrike in Amerik, SEM) in mag. Ralf Čeplak Mencin (Kustodiat za zbirke iz Azije, Oceanije in Avstralije, SEM). Razstavo sta arhitekturno zasnovala in oblikovala Rok Kete in Melissa Cerić.
Ostanki železniške proge, ki so jo v Loméju zgradili Nemci v času, ko je bil Togo nemška kolonija. Foto: Ana Reberc
Tkanje na statve, Togo. Fotografija na steklo. Avtor Leo Poljanec, 1911–1914. Foto: dokumentacija SEM
Tkalska delavnica v indijski zvezni državi Kerala Foto: Kanika Gupta
