Tega ne bi pričakovali: zato se rojeva vse manj otrok

Sociologinja Alice Evans nenaden padec natalitete, ki od leta 2010 sovpada z eksplozijo uporabe pametnih telefonov, imenuje kriza parov, povzroča pa jo tako imenovana digitalna osamljenost. Po njeni teoriji se mladi vedno bolj umikajo v virtualni svet, ker jim je neskončna in personalizirana spletna zabava postala privlačnejša od resničnih, pogosto kaotičnih in zahtevnih človeških interakcij. »Zakaj bi se mučili z zmenki in spoznavanjem ljudi, če je ves svet zabave na dosegu roke?« se sprašuje Evansova, pri tem pa navaja algoritmično prilagojene vsebine na TikToku, Netflixove serije in druge platforme.

Hiperprivlačna spletna zabava zagotavlja takojšnje in zanesljive dopaminske nagrade, ki jih resnični svet težko prekaša. Posledično ključne veščine za ustvarjanje in ohranjanje odnosov, od poglobljenih pogovorov, branja telesnega jezika do reševanja konfliktov in sočutja, postopoma propadajo. Hkrati se zmanjšujejo priložnosti za spontano spoznavanje partnerjev v resničnem svetu.

FOTO: Dea Gree/Gettyimages

Brezmejna težava

Njeno teorijo podpira dejstvo, da je padec natalitete hkrati zaznaven po vsem svetu, ne glede na lokalne ekonomske ali kulturne okoliščine. Tradicionalna pojasnila, povezana z nacionalnimi politikami ali gospodarskimi cikli, tega globalnega pojava ne morejo razložiti. Nordijske države, kot sta Švedska in Norveška, znane po izdatni podpori družinam in rodni enakosti, so padle s skoraj idealnih 1,9 otrok na žensko (2010) na zaskrbljujočih 1,4 (2023). V tehnološko napredni Južni Koreji je stopnja padla na katastrofalnih 0,7. Trend ne zaobide niti držav v razvoju, kot sta Mehika (1,55) in Tajska (0,98), kjer so stopnje daleč pod mejo, ki zagotavljajo pogoje za obnavljanje populacije, ta znaša 2,1 otroka na žensko. Padec je prisoten tudi v konservativnih, patriarhalnih družbah, kot je Egipt, kjer je rodnost kljub tradicionalno nizkemu deležu žensk na trgu dela, padla s 3,5 na 2,8 otroka na žensko. To ruši pogosto izpostavljeno tezo, da so za demografsko krizo krive zgolj karieristke družbe.

 FOTO: Jacob Wackerhausen/Gettyimages

Neučinkoviti ukrepi

Evansova kritizira običajne vladne ukrepe za dvig rodnosti, kot so denarne spodbude, davčne olajšave in podaljšani porodniški dopusti, ter jih imenuje postavljanje voza pred konja. Po njenem mnenju so ti neuspešni, ker so usmerjeni v pare, ki že imajo ali načrtujejo otroke, medtem ko je resnična težava korak prej: mladi sploh ne sklepajo odnosov. Več kot polovica Američanov med 18. in 34. letom je samskih, kar dokazuje, da finančne spodbude same po sebi ne rešijo težave. Predlaga širši pristop: vlaganje v fizična okolja, ki spodbujajo druženje v živo. To vključuje podporo družabnim dogodkom, športnim klubom, kulturnim centrom in vsem oblikam skupnosti, kjer se mladi lahko učijo socialnih veščin in izven digitalnega sveta spoznavajo potencialne partnerje.