Katja Pristušek: »Za vsakega otroka se je vredno potruditi.«

Ob poučevanju s coachingom, umetnostjo postavljanja dobrih vprašanj in hipnozo otrokom pomaga, da postanejo sprememba, ki jo želijo.

Kako se počutite med superfinalisti?

Hvaležna, počaščena. To je dokaz, da sem na pravi poti, da dobro delam. Najbolj me veseli, da so ljudje prepoznali vrednost tehnik nevrolingvističnega programiranja (NLP), coachinga in hipnoze, ki so resnično uspešne.

Moja želja je, da se to čim prej razširi. Ko to znaš, je res lažje.

Logo učitelj/ica 2025

Zakaj?

Začeti moraš iz sebe. Bodi sprememba, ki jo želiš pri drugem. Otroke učim, da stopijo iz vloge žrtve, učim jih postavljanja dobrih vprašanj, na katera si odgovorijo sami. Učim jih loviti, ne dajem jim rib. Znam jih umiriti, da se nato znajo sami umiriti, si priklicati pogum, samozavest.

Pred vsakim testom jih umirim, jim podam pozitivne sugestije, denimo zaupaš si, natančno boš bral navodila, natančno boš reševal, veš, da zmoreš … Učenci v dobrem čustvenem stanju lažje in bol­je rešujejo test. V sporih uporabim recimo tehniko, da po­staviš otroke v čevlje drugega. Potem je pogled na začetno situacijo popolnoma drugačen.

Zdaj znajo to narediti že sami in me sploh ne potrebujejo več. Če kdo joče, kar je normalno, vedno vprašam, kaj je boljše – solze ali vprašanje? Pa odgovori: vprašanje. Kdo mi lahko pomaga, kaj sem se iz tega naučil, kako sem lahko boljši … Pri tem je dobro, da na pano z vprašanji pogledajo vsi, ne samo otrok, ki je v stiski.

Do konca leta bodo vsi ponotranjili nekaj dobrih vprašanj.

Kako poskrbite za znanje in hkrati vzgojo?

Vzporedno. Večkrat na teden preverjam znanje. Prav danes smo se pogovarjali, kaj je bistvo učenja. So rekli, znanje. Ampak zakaj je znanje tako potrebno? Za izobrazbo. Kaj je to? Pa je deklica odgovorila, da bi bila rada medicinska sestra in da potrebuje izobrazbo in znanje.

Vedo, da je tista petka fajn, ampak da je pomembno, kaj bo ostalo v glavi. Navadila sem jih, da se ne učijo na pamet, da vprašajo, če česa ne razumejo. Veliko otrok ima zelo šibek ali skromen besedni zaklad. Ogromno besed, ki so bile pred leti samoumevne, je treba danes razlagati.

Vprašajo me, kaj pomenijo. Da sem naučila otroka vprašati, da mu ni nerodno, če ne zna, se mi zdi uspeh.

Zakaj imajo šibek besedni zaklad? Čemu to pripisujete?

Ja, čemu? Telefonom. Redki so še, ki imajo radi vonj po knjigi.

Kdo je po vašem mnenju dober učitelj?

Dobrega učitelja se bomo spominjali še v odrasli dobi, ker nas je na neki način sooblikoval. Dober učitelj zna v otroku prepoznati dobre, močne stvari, jih zna spraviti na višje, vidno mesto.

Hkrati jih zna usmerjati, če stopijo na stranpoti. Mora znati usmerjati, povezovati, voditi, se smejati … Najbolj sem zadovoljna, če jih naučim, da so pošteni, odgovorni, samokritični. To je tisto, kar v življenju šteje. Vsega sem jih naučila iz učnega načrta, ampak vzgoja gre vzporedno.

Ko smo recimo pri matematiki pregledovali rešitve in so si sami kljukali, sem ugotovila, da je nekdo obkljukal, čeprav je bilo narobe. Iz tega nisem delala drame, smo se pa pogovorili, zakaj to ni prav. Ugotovili smo, da niso iskreni sami do sebe, da lahko lažejo vsem, le sebi ne morejo.

Samo z vprašanji jih usmerjam in pridejo do odgovora. Včasih mi kdo reče, da zaradi tega porabim nekaj šolske ure. Res je, ampak to je veliko bolj pomembno.

Katja Pristušek

Celo šolo pa vodite z motivacijskim besedilom Aškerčeva lučka.

Ker moji učenci radi sprejemajo moje meditacije, sproš­čanje, umirjanje, sem se odločila, da bom enkrat na mesec napisala motivacijsko zgodbo, ki jo posluša cela šola, damo jo potem na spletno stran in youtube.

Ena mama se mi je prišla zahvalit, ker je otrok s poslušanjem meditacije napredoval, si okrepil samozavest, samopodobo.

Starši ne opravljajo te vloge?

Marsikateri starš ne da noče, ampak nima znanja. Najlažje je reči, to je naloga staršev. Če starš noče, ne zna ali ne zmore, sem za otroka tukaj jaz. Za vsakega otroka se je vredno potruditi. Poiskati, v čem je dober.

Vsak je v sebi dober in si zasluži ljubezen. Sploh otroci in najstniki, ko iščejo potrebo po potrditvi. Z znanji, ki jih imam, je moja naloga, da potegnem ven, kar je skrito. Ko odklenem motivacijo pri učencu, bo začel delati. Ko najdem tisto, kar potrebuje, dosežem spremembo.

Ampak to ne gre čez noč. Moraš vztrajati.

Torej starši niso nekaj najhujšega na svetu?

Zadnjič mi je nekdo rekel, da učiteljski poklic ni več to, kar je bil, da ni več vrednot, da otroci niso več taki, kot so bili. Jaz gledam drugače. Vrednote so še vedno, ampak je treba o njih govoriti.

Otroci se spreminjajo, jaz tudi, hvala bogu, samo treba se je spremembam prilagajati in nehati s prstom kazati na druge. Vprašati se je treba, kaj lahko naredim, da se bova jaz in učenec dobro počutila.

Najlažje je reči, da so starši taki in taki, otroci taki in taki, vodstvo me ne podpira … Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu. Želim, da bi to prešlo na učence, starše in učitelje. Potem bomo lažje šli v tisto prihodnost, ki si jo tako grozno želimo. Lepšo, bolj odgovorno, srčno, prijazno.

Ampak začeti moramo pri sebi. Ne čakati, da se bo drugi spremenil.

Kako vidite napovedane spremembe v šolstvu?

Vedno je lahko nekaj boljše, pa tudi slabše. Zato se mi zdi izguba časa ali energije, da bi se ukvarjala s tem, na kar nimam vpliva. V dani situaciji poskušam narediti tako, kot je najboljše.

Kot učiteljica imam dokaj proste roke. Lahko nekaj vzamem iz učnega načrta, dodam, prilagodim, skratka vozim. Enkrat levo, drugič desno, pa naravnost. Se pa nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha.

Izdali se ABC priročnik učiteljskega poklica. Kakšni so bili odzivi?

Velik odziv je bil že od obeh recenzentov: specialnega pedagoga Marka Juhanta in dr. Aleksandra Šinigoja. Pritrdila sta mi, da sem na pravi poti. Verjamem, da se vsak učitelj trudi po svojih najboljših močeh, hkrati pa verjamem, da je lahko vsak učitelj danes boljši, kot je bil včeraj.

Samo opustiti mora neka prepričanja, omejitve, ki ga ovirajo, in si začeti postavljati dobra vprašanja. Z njimi sprožimo procese razmišljanja v možganih in na dobra vprašanja bomo dobili dobre odgovore. Zato sem na koncu vsake enote v priročniku postavila bralcu vprašanja. Bralec bo sam priročnik zaokrožil, končal.

Mu dal češ­njo na torto. Kolegica mi je rekla, da to ni priročnik samo za učitelje, ampak za vse. Seveda! Saj, kdo vse je učitelj? Tudi starši, trgovci, gostinski delavci … Vsi smo lahko drug drugemu učitelji.