Ko avto menedžerji menjajo tabore: od Iacocce in Lópeza do De Mea in Zellmerja

Minuli teden je v avtomobilskem svetu odmevala novica, da bo prvi človek znamke Škoda Klaus Zellmer od prihodnje jeseni vodil podjetje Volvo Cars. Prestop je odmeven, saj je Škoda uspešen del koncerna Volkswagen, avtomobilski Volvo pa potrebuje novega šefa. Devetinpetdesetletni Zellmer Škodo zapušča po tem, ko je postala pravzaprav najuspešnejši del koncerna Volkswagen. Nekoč nizkocenovna znamka je danes polnokrven tekmec Volkswagna in drugih množičnih proizvajalcev. Zellmer je tri desetletja deloval v koncernu VW, najprej pri Porscheju pa pri matičnem VW in nato pri Škodi, ki je lani dosegla rekordno prodajo, letos je prav tako rasla, zelo dobro prodajajo električne avtomobile. Volvo Cars (to je avtomobilski Volvo), ki je sicer v lasti kitajskega Geelyja, ima glede prihodnosti nekaj izzivov. Trenutno ga vodi 75-letni Håkan Samuelsson, ki je bil že upokojen, a ga je lastnik Geelyja Li Shufu pripeljal nazaj, ko so po kratki epizodi odpustili Škota Jima Rowana. Zdaj vendarle potrebujejo novega človeka, in to bo Zellmer. Volvu sicer ne gre posebno slabo, vseeno pa potrebuje nov zagon, nedavno so do leta 2030 napovedali 13 novih modelov (sedem za Evropo in ZDA, šest za Kitajsko), vrnili bodo limuzine in karavane …

Prenašanje poslovnih skrivnosti

Tovrstnih prestopov v avtomobilski zgodovini ni manjkalo. Omenimo enega bolj oddaljenih, ko je Lee Iacocca, uspešen šef Forda v šestdesetih letih (takrat je na primer na trg pripeljal model ford mustang), prestopil k neposrednemu tekmecu Chryslerju in ga rešil pred propadom.

Ignacio (Iñaki) López ni bil vrhovni direktor, bil je za dobavitelje neugodno učinkovit šef nabave pri General Motorsu (Oplu), ki ga je v Volkswagnove vrste leta 1993 zvabil takratni alfa in omega Ferdinand Piëch. Sledil je pravi vihar in nato sodna bitka zaradi prenašanja poslovnih skrivnosti. López se je tri leta pozneje umaknil iz VW, podjetji sta sklenili poravnavo. Potem ko je leta 2012 takrat drugi človek Renaulta Carlos Tavares izjavil, da ima energijo in željo, da bi postal številka ena, ob Renaultovem vsemogočnem šefu Carlosu Ghosnu pač ni mogel več ostati. Dve leti pozneje je cilj, zasesti najvišji položaj, dosegel pri sosedih, v skupini PSA Peugeot-Citroën. Ko se je PSA združil s Fiat-Chryslerjem v Stellantis, se je tudi tam zavihtel na vrh, vodil ga je do predlani. Prehodi med Peugeotom in Renaultom so bili dokaj lahkotni, več zlasti francoskih direktorjev oziroma oblikovalcev je prestopilo tja in potem nazaj.

Avto zamenjal za modo

BMW je znan po tem, da se morajo njihovi šefi, naj bodo še tako uspešni, po 60. letu upokojiti. Tudi Herbert Diess, ki je bil sicer član uprave, je bil blizu te meje, pa ga je še prej, leta 2018, najel Volkswagen, v katerem je podjetje reševal po dizelski aferi. Zaradi takrat »prehitrega« pritiskanja v smeri električnosti, morda tudi neprimernih izjav, je moral 2022. oditi. Zdaj v svojem podjetju Diess E-Agrartechnik razvija električni traktor z izmenljivimi baterijami. V zadnjem času je bil morda največji in najpomembnejši prestop Italijana Luce de Mea iz Seata k Renaultu. De Meo je nekoč imel dobre trenutke pri Fiatu (fiat 500), odšel je v skupino Volkswagen, kjer je pri Seatu postavil samostojno znamko Cupra, ki zdaj utegne Seata celo preživeti. Ko je bil Renault med koronsko krizo v velikih težavah, je de Meo leta 2020 prestopil v njihove vrste, zagnal program Renaulution, oživil električne izvedbe retro modelov, že kar v slogu politika govoril o potrebi po novi kategoriji evropskega mini e-avtomobila, potem pa nepričakovano avtomobilsko industrijo zamenjal za industrijo visoke mode, odšel je v skupino Kering.