Ko pade prva slana, je za paradižnik prepozno

Konec avgusta in v začetku septembra paradižnik na vrtu pogosto še polno rodi. Na rastlinah zorijo rdeči plodovi, med njimi pa visijo številni zeleni, ki bi jih radi pustili čim dlje, da bi dozoreli. In prav je tako, dokler le vreme dopušča, saj bo zdrav paradižnik, dozorel na rastlini, praviloma okusnejši kot tisti, ki ga poberemo prezgodaj in pustimo dozorevati v hiši ali kleti. Da bi se odločili, kdaj je skrajni čas, da ga pospravimo z gred, moramo vedeti, v kakšnih razmerah bo sploh še zorel. Za to potrebuje predvsem toploto, najbolj mu ustrezajo dnevi s temperaturami okoli 20 stopinj, razmeroma tople naj bodo tudi noči, vsaj deset, še bolje pa malo več stopinj. Ko se začnejo hladiti, se zorenje upočasni, vendar temperatura ni edina jesenska težava, zaradi katere začne stagnirati ali celo nazadovati. Hladne in mokre noči, rosa ter dolgotrajno deževje ustvarjajo odlične razmere za glivične bolezni, zaradi česar začnejo plodovi pokati, se mehčati in gniti, listje pa hitro propada.

In potem ni več poti nazaj, zato se pri vprašanju, kdaj pobrati zadnji paradižnik, ne ravnajmo toliko po koledarju kot po vremenu. Če je rastlina zdrava, listi še zeleni in napoved kaže nekaj toplih, suhih dni, jo pustimo pri miru. Če pa prihaja daljše obdobje hladnega in deževnega vremena, je bolje pridelek pobrati. Pred napovedano slano pa ga brez pomisleka rešimo z vrta. Mraz lahko poškoduje tako plodove kot celotno rastlino. Trenutne naravnost poletne vremenske razmere, tudi če pogledamo napoved, kažejo, da s spravilom ni treba hiteti.

Obolele in poškodovane plodove brez odlašanja zavržemo. FOTO: Eko Prasetyo/Getty Images

Zeleni še niso izgubljeni

A prej ali slej se bo vreme obrnilo in takrat ne omahujmo. Poberemo in pospravimo lahko skoraj vse zdrave plodove, ne glede na barvo. Za zorenje v notranjih prostorih so primerni predvsem veliki, čvrsti in zdravi zeleni plodovi, ki so že dosegli skoraj končno velikost. Tak paradižnik je znotraj dovolj razvit, zato lahko po obiranju normalno nadaljuje zorenje. Stopnjo razvitosti ocenimo po barvi, dober znak je, ko plod ni več temno zelen, ampak postaja nekoliko svetlejši oziroma belkast, zlasti na spodnjem delu. Če pa je že začel dobivati rožnato, oranžno ali rumenkasto barvo, je za pobiranje že kar idealen. V hiši bo hitro dozorel in praviloma ohranil precej več kakovosti kot tisti, ki ga pustimo na hladni jesenski rastlini.

Manj obetavni so majhni, povsem temno zeleni plodiči, ki so šele začeli rasti, ti po obiranju težje lepo dozorijo. Če jih je veliko, jih je smiselneje uporabiti za vlaganje ali druge jedi iz zelenega paradižnika. Pobrane plodove najprej pregledamo in izločimo poškodovane, počene ali bolne. Zdrave zložimo v eno plast, tako da se po možnosti ne dotikajo, ter jih postavimo v suh prostor. Za hitrejše zorenje jim ustreza približno sobna temperatura, od 18 do 21 stopinj. Lahko pa pridelek hranimo v nekoliko hladnejšem prostoru (hladilnik je prehladen) in ga zorimo postopoma, kakor ga potrebujemo. Po drugi strani zorenje pospešimo tako, da med zelene paradižnike položimo zrel paradižnik ali banano, oba sproščata etilen, ki spodbuja zorenje. Vsakih nekaj dni plodove pregledamo. Tiste, ki se začnejo barvati rdeče, lahko prestavimo na bolj viden prostor in jih porabimo, poškodovane pa takoj odstranimo.

Poberemo ga najkasneje pred prvo slano. FOTO: Monty Rakusen/Getty Images