Lena trata ni neurejena: je pisana, dišeča, prijazna do čebel in metuljev

Popolno pokošena, gosta in brezhibno zelena trata je bila dolgo v ponos vsakega lastnika vrta. A vsakdo, ki jo je kdaj poskušal vzdrževati, dobro ve, koliko dela, časa in denarja zahteva. Košnja, zalivanje, dosejevanje, zračenje, gnojenje, boj z mahom, plevelom, sušo in rumenimi lisami – vse to je cena za zeleno preprogo pred hišo. Ob vse bolj vročih poletjih ter sušnih obdobjih se zato vse več lastnikov vrtov sprašuje, ali mora biti pot do lepe trate res tako zahtevna.

Odgovor ponuja vse bolj priljubljeni koncept tako imenovane lene trate. Ta ne pomeni zanemarjenega vrta, temveč pametneje zasnovano zeleno površino. Takšna trata temelji na nizko rastočih rastlinah, odpornejših travnih mešanicah in rastlinah, ki bolje prenašajo sušo, potrebujejo manj nege in so videti bolj naravno. Namesto popolne zelene površine brez enega samega cveta je lena trata živahnejša, pisana, dišeča, prijazna do čebel in metuljev, predvsem pa je veliko bolj odporna proti poletni vročini.

Taka je primernejša za vroče poletne dni. FOTO: Cyndi Monaghan/Getty Images

Preden se lotimo sejanja, si je dobro zastaviti nekaj vprašanj. Je naš vrt večino dneva na soncu ali v polsenci? Se zemlja hitro suši ali zadržuje vodo? Bodo po trati tekali otroci ali pes? Bo na njej vrtno pohištvo? Želimo bolj klasični videz ali bolj naraven, cvetoč kotiček? Odgovori so pomembni tudi zato, ker vse rastline niso primerne za vse površine. Nekatere odlično prenašajo sušo, ne marajo pa teptanja. Druge so primerne za hojo, a jih je treba občasno kositi. Najboljša rešitev je tako pogosto kombinacija.

Nekoč plevel, danes zaveznica

Za sončne in suhe dele vrta je odlična izbira, denimo, plazeča se materina dušica oziroma timijan. Raste nizko, se širi po tleh in ustvarja dišečo zeleno preprogo. Ko zacveti, privablja opraševalce in vrtu doda sproščen, skoraj mediteranski videz. Dobro prenaša sušo in ne potrebuje pogoste košnje, ni pa primerna za površine, na katerih se vsak dan igrajo otroci ali teka pes. Najlepše se obnese ob poteh, med ploščami, na brežinah in na manjših sončnih površinah.

Druga velika zaveznica je detelja, zlasti bela. Nekoč so jo imeli mnogi za plevel, danes se vrača kot pametna rešitev za manj zahtevne trate. Ostaja nizka, dolgo ohranja zeleno barvo in naravno bogati tla z dušikom, zato je manj potrebe po gnojenju. Dobro se ujame z obstoječo travo, posebno na predelih, kjer je ta redkejša. Ker cvetovi privabljajo čebele, jo je smiselno kositi pred močnejšim cvetenjem. To storimo tudi zaradi bosopetih otrok.

Za družinske vrtove, ko mora trata prenašati vse mogoče, so še vedno najbolj praktične odporne travne mešanice z nizko bilnico in angleško ljuljko. Bilnice dobro prenašajo sušo in skromnejša tla, ljuljka se hitro razraste in dobro prenese pogosto hojo. Takšna trata je še vedno podobna klasični, a zahteva manj stroge nege. Poleti jo je bolje kositi višje in redkeje, saj daljša trava ščiti korenine in zadržuje vlago.

Detelja se dobro ujame z obstoječo travo, še posebno na razredčenih predelih. FOTO: Ali Majdfar/Getty Images

A tudi vzpostavitev lene trate zahteva nekaj dela. Tla je treba očistiti plevela, kamenja in ostankov rastlin, jih zrahljati, po potrebi dodati kompost ter površino poravnati. Po setvi mora zemlja ostati vlažna, dokler se rastline ne ukoreninijo. Šele nato trata zares postane manj zahtevna. Obstoječe trate ni treba vedno odstraniti. Lahko jo postopoma spremenimo – kosimo nekoliko višje, na razredčene predele dosejemo mikrodeteljo oziroma odpornejšo travno mešanico, na suhe robove pa posadimo materino dušico.