Lepotica iz krajev ob Kolpi, ki jo je treba skrbno varovati

Majhna, trpežna, s črnimi ušesi in repom, ki skoraj oplazi tla. Belokranjska pramenka je avtohtona lepotica, ki jo domačini čuvajo kot družinsko srebro – in to z razlogom: pasma je kritično ogrožena, a njena zgodba je izjemna. Pasma se je oblikovala ob reki Kolpi – med Vinico, Adlešiči in Črnomljem – in ime nosi po pokrajini, kjer je ovčereja zacvetela v 16. in 17. stoletju, tudi med Uskoki, ki so bežali pred Turki. Prvi zapisi o 'domačih ovcah' v Vinici segajo v 19. stoletje. Rejci so v preteklosti zavrnili križanje z jezersko-solčavskimi ovni, saj so želeli ohraniti izvirne značilnosti pasme.

Belokranjke so praviloma bele, a z značilnimi črnimi ušesi ter pikami okoli oči in po nogah. Volna ni gosta kot pri specializiranih volnenih pasmah, je pa dolga, v pramenih viseča, pogosto do 30 cm. Njena posebna struktura omogoča, da dež zdrsi po plašču, žival pa ostane suha. Zaradi tega lahko pramenke celo v nalivu mirno stojijo na pašniku, niti mraz jim ne more do živega. Preživijo tudi v visokem snegu, če le imajo krmo.

Rep je nenavadno dolg – skoraj do tal. Z njim odganjajo nadležne muhe in druge žuželke. Ovne krasijo veliki, večkrat zaviti rogovi; nekatere ovce so rogate, a s kratkimi rogovi. Odrasle ovce navadno tehtajo do okoli 52 kilogramov, ovni le izjemoma presežejo 70 kilogramov. Belokranjska pramenka ni izbirčna. Prilagojena je skromnim pašnikom, pogosto kamnitim ali revnim z vegetacijo. Z iztrebki pomaga rastlinam, zato kmetom, ki jo gojijo, ni treba uporabljati umetnih gnojil. Samičke imajo jagnjeta enkrat letno, običajno spomladi. Ena ovca skoti eno jagnje.

Belokranjska pramenka ostaja lokalna pasma: jedro čred je v Adlešičih, Črnomlju in Vinici ter širše po Beli krajini. Gre za eno najmanj številnih slovenskih avtohtonih pasem. V izvorni rodovniški knjigi je po podatkih Genske banke vpisanih približno 1150 živali, pasma pa je uradno označena kot kritično ogrožena.