Mija Novak, glasbenica: »Ob tem vsakič občutim srečo.«

Vse, kar je sledilo, je bilo zelo spontano, rodila pa se je preprosta zgodba: zgodba o prepoznavnih pesmih, ki prihajajo iz srca. Prijetna sogovornica nam je zaupala nekaj svojih misli in navdihov ter tudi to, da bo morda letos poleti spet nastopila na ulici.

Tvoje jutro ...

Pesem Vlada Kreslina pravzaprav ne potrebuje priredbe, a sva jo z očijem Jerkom vseeno zapakirala v malo drugačen zvok, v katerem kraljuje flavta.

Na posnetku jo izjemno zaigra Aleš Kacjan. 

Grad ...

Mi je najljubši med vsemi najinimi aranžmaji. Ne le zaradi samega končnega zvena, ampak tudi zato, ker na njej sodelujemo kar štirje Novaki – poleg mene še moj oči Jerko in stric Miro na kitarah ter sestra Ana z violino.

Trenutek, ki mi je spremenil življenje ...

Ko so mi prijatelji iz Prage za rojstni dan podarili dve pesmarici – eno češko in drugo za »buskerje« oziroma ulične glasbenike.

V njih ležijo zametki mojega brenkanja na kitaro in petja pesmi, ki so še danes z menoj na nastopih.

Najboljši nasvet mi je dal ...

Vsak, ki mi je kdaj rekel, naj grem na sprehod.

Grupa 220?

Nisem je poznala do svojih dvajsetih let in hvaležna sem, da sem odkrila njihovo glasbo.

Žal mi je, da nekdanje jugoslovanske skupine moja generacija več ne pozna, in upam, da bo kdo ob moji izvedbi pesmi Grad poslušal tudi izvirnik, saj si bo s tem naredil veliko uslugo.

FOTO: Gregor Škoberne

Silba, ker ...

S svojim šarmom poskrbi, da je vzdušje v poletnih večerih, ko igramo na kitare in pojemo, še bolj čarobno.

Kitara?

Z njenim zvokom sem odrasla, v zadnjih letih pa sem jo pretvorila tudi v zvesto spremljevalko mojega glasu. Krasen in zahteven inštrument, ki ga rada igram, še rajši pa poslušam.

Klavir?

Je moj življenjski sopotnik, skupaj sva vsak dan že od šestega leta.

Šla sva čez vzpone in padce, se vmes ločila, nato koncertirala solistično, v komornih zasedbah in z orkestri, prejela Prešernovo nagrado Akademije za glasbo in na koncu magistrirala summa cum laude … tolikokrat si greva na živce, trenutno pa imava neko lepo obdobje.

Praga?

Mesto, v katerem sem med študijem in pozneje doživela najlepše obdobje v svojih dvajsetih in me je kot glasbenico izoblikovalo čisto po svoje.

Rada se vračam tja, čeprav me vsakič tudi zaboli, ker ni več »moja«.

Ko potrebujem navdih ...

Poslušam svoje najljubše izvajalce. Se pa večinoma več ne sprenevedam, da ga bom dobila kjerkoli drugje kot med samim delom.

Pesem, ki si jo vsakič privijem na glas ...

Mercedes Sosa, Sueňo con serpientes.

Pesem Devojko mala ...

Kultni komad, ki sva mu z Jerkom nadela zanimivo preobleko v južnoameriškem slogu. Priporočam poslušanje na youtubu.

Ne bi mogla brez ...

Prijateljic.

Če bi lahko, bi si želela nastopiti ...

Z avtorskimi komadi in bendom na kakšnem večjem slovenskem festivalu.

Zelo mi je pri srcu ...

Ples. Kakršenkoli, trenutno se preizkušam v flamenku pri Urški Centa.

Sodelovanje pri predstavah SNG Opere in baleta Ljubljana je zame ...

Precej drugačno od vsega drugega, kar kot pianistka počnem, zato imam igranje v orkestru zelo rada. Sploh mi ustreza veliko ljudi, s katerimi si prizadevamo za skupen cilj – dobro predstavo.

Ob zvoku simfoničnega orkestra in zavedanju dejstva, da sem del njega, me vsakič preplavi sreča.

FOTO: Gregor Škoberne

Veselim se ...

Letošnjega poletja in nekaj nastopov, ki me čakajo, denimo 4. julija v Vinici pred spominsko hišo Otona Župančiča, v sklopu tamkajšnjih petkovih večerov. Lepo vabljeni!

Poleti načrtujem ...

Čim manj.

Na novo odkrivam ...

Lucia Corsija in njegove skladbe, ki so mi všeč predvsem zaradi vsebinsko polnih besedil in tega, kako elegantno jih preplete z drugimi glasbenimi elementi.

Ulični nastop ...

Vsak je bil zaradi odzivov mimoidočih zelo lep, kljub temu pa me je bilo iz nekega razloga vsakič znova strah odložiti kitarski kovček na tla in začeti peti.

Morda se prav zaradi tega vsak tak nastop občuti kot nekaj posebnega. Že nekaj časa nisem nastopila na ulici, morda pa bo to poletje spet priložnost za to.

V prihodnjem življenju bom …

Pogumnejša.