Milan Mandeljc: Pismo nekomu ob začetku šolskega leta

Tako je prva daljša naloga mojih srednješolskih novincev ta, da si morajo sredi oktobra pri »tihi uri« napisati pismo. Vsaj dve polni strani (na roko, kajpada, nekaj mučenja mora biti), imenovano Pismo svojemu osemnajstletnemu sebi. Opisati se morajo v angleščini, pri čemer gre za opis in popis svojih vrlin in morebitnih šibkosti, pričakovanj od naslednjih štirih let in nazadnje svojo vizijo sebe v trenutku, ko bodo meni in mojim kolegom mahali v pozdrav z maturantskim spričevalom v žepu. Ni si lahko poslati pisma, še toliko bolj, če bo to po­stala zaprta časovna kapsula v tujem jeziku, ki bo štiri dolga leta samevala zapečatena nekje v globini učiteljskega kabineta. Ni se preprosto izliti na papir, če se glava bori s strahovi, hormonsko poplavo in idealnim instagram imidžem. In še posebej ne, ker je vsako pismo drugemu vedno tudi sebi – tukaj in zdaj.

Torej, pravilno in po pisemskem bontonu je, da se predstavim; čisto tako, kot se morajo dijaki. Kot rad rečem, sem skoraj že izkušen srednješolski učitelj angleščine in ruščine, ki se rad igra z besedami. Pisec, ki se trudi najti svojo pot do bralcev. Oče treh, ki preživi s poskušanjem in grešenjem. Zagledanec v naravo. San­jač boljšega sveta. Vse to skupaj pa pomeni, da sem vsakega junija predvsem – utrujen. Izmozgan. Siten. In sem samo še eden od tisočih, ki s pretiranimi upi in načrti zrejo v poletje. Mnogo se zgodi poleti, a priznajmo si: obilica planov in idej ostane neizpolnjenih, dopust je krajši, kot se zdi. Saj je lepo poveličevati poletje, a morda je skrajni čas, da lepote otroškega življenja ne povezujemo samo s počitnicami, zakaj mnogo lepega se zgodi tudi (in včasih predvsem) zaradi šole in šolskega ritma.

Pomembna je živa šola!

Statistike in ankete pogosto razkrivajo, da si po določenem času mnogi otroci spet zaželijo šole, seveda v odvisnosti od prenekaterih faktorjev. Poleg tistih manj vedrih, torej, da so nekateri skoraj ves čas doma in so prepuščeni dnevni ponovljivosti, ker si starši počitnikovanja preprosto ne morejo privoščiti, so tudi taki, ki iskreno pogrešajo svojo šolsko prijateljsko družbo. Dovolj je, da odpotujemo nazaj samo pet let do koronske groze, da se opomnimo, kako odrešilna je bila ponovna živa šolska prisotnost za vse(!). Odraščajoča mladina je takrat (pre)drago plačala socialno izolacijo, kvarne učinke pa učitelji spremljamo z žalostjo in nemočjo. Zato je živa šola tako pomembna! Videti znane obraze vrstnikov in se z njimi v živo objeti, družiti, pričkati, se zaljubljati, deliti skrivnosti je vendar nekaj lepega za vsakega, le da je odrasle na to treba tudi spomniti. Tu bom segel kar v družinsko življenje. Najini otroci živijo »dvojno prekletstvo učiteljskih otrok«. Saj je lepo, da sta mami in ati ves čas počitnic poleg – a po nekaj tednih je vendarle dovolj. Kot mi je pred ted­nom dni rekel najstarejši: »A loh plis, plis še koga povabimo? Sošolca? Še sošolka bo v redu …« (Počitniška nezbornost jezika in problematičnost izjave je odslikava obupanega najstnika, ne družinskih nazorov.) Predvsem zato, ker sta šola in prijateljstvo v mladih glavah običajno eno, nerazdružljivo. Šola torej ni samo učenje in trdo delo. Je tudi neskončni časovni stroj spominov in gnetenja mlade osebnosti in duše, ki se mora kaliti ob sebi enakem.

Šola ni samo pouk – je še tisto prej, vmes, po in še kaj. In hkrati so vse te dejavnosti pouk za življenje.

In za učitelje ni nič drugače – povsem res je, da je lepo biti na dopustu, ampak učitelj brez šole in učencev tudi ni več učitelj. Če gledam s svojega vidika, je lepo spet videti stare sablje, koliko so se potegnile in te v enem poletnem zamahu prerasle. Lepo je videti nove romantične parčke, ki so jih naplavili sončni zahodi s pogledom na Brione. Lepo je videti nasmeške, ki vedo, da jih čaka novo leto trdega dela, a da so v resnici v tem letu skrite tudi stvari, ki jih že nestrpno pričakujejo. Za primer naj dam maturantski izlet konec tretjega letnika: kako zelo mora buriti misli in želje najstnikov, če smo se z razredom v to debato zapletali že konec drugega letnika? Katero morje je tako posebno, da o njem razmišljamo že vsaj leto in pol vnaprej? Ali pa maturantski ples? Pa razredni tabori? Novoletni nastopi? Tekmovanja? Uspehi? Ekskurzija v tujino s sošolci in obenem najboljšimi prijatelji? Šola ni samo pouk – je še tisto prej, vmes, po in še kaj. In hkrati so vse te dejavnosti pouk za življenje. Kako se obnašam v neznanih krajih? Kako naj uporabljam tuji jezik? Kako se oblečem za obisk pri predsednici države, kako se rokujem in kako se vedem med odraslimi?

Pa tudi pouk ima svoje sladkosti, še posebno ko se prožijo salve hormonskega smeha ob nerodnih temah, ki ga prožijo fantovski komentarji. Šola so tudi izjemni nastopi otrok, ki pred množico zasijejo, pa čeprav jim je sicer nerodno govoriti v javnosti in so v razredu prave miške. Šola je tudi novoletno obdarovanje, harmonika v šolski avli, športno tekmovanje, pustni ples, krst fazanov, predaja ključa, filmi in še in še. Česa vsega ne ponuja osnovna šola in drugi programi, kjer ne poučujem, si sploh ne znam predstavljati. Seveda je šola delo. Garanje. Tudi solze. A tudi najiskrenejša radost in povezanost, če si to le dovolimo. In če si dovolim še eno starševsko – lepo je svoje otroke po nekaj tednih štiriindvajseturnega sobivanja prepustiti še komu drugemu. Bojda starši odraslih otrok počivajo na dopustu, starši mlajših pa ob povratku v službo.

Starši, ne grozimo s šolo, prosim!

Še slaba dva tedna sta ostala. Nikakor ne želim, da se vaš počitniški ritem že prekine. Ampak morda naj vseeno malo zadiši po tistem »pozitivnem šolskem«. Naredite izlet v trgovino in si izberite lepe zvezke ter ovijalni papir, ki vas bo nasmejal vse do junija in ki vam bo zamotil deževno popoldne v začetku septembra. Najmlajši si izberite prisrčne copate, da bo korak čez prag lažji. Starejši se potopite v zahtevno knjigo ali filmsko klasiko, za katero ne stoji nujno Hollywood, da bomo imeli iztočnice za prve debate. Vse to bo pomagalo vam in tudi nam, učiteljem. Moja bodoča prvošolka se skoraj vsak dan sprehaja po hiši z novo torbo, ki si jo je sama izbrala, in poučuje medvedke. Morda tudi zato, ker reva ne ve, kaj jo čaka, a tudi za to, ker o šoli doma ne govorimo kot o mučenju, ampak kot o delu življenja. Naporno v življenju ne pomeni nujno slabo. Pri nas je šola je tista, ki jeseni prinese prijatelje in novo šolsko avtobusno linijo, »zdaj, ko ste že dovolj veliki«. Šola prinese novo, zahtevnejše učenje kitare, »ker vam gre še bolje«. Šola prinese celo zrel kostanj in popoldanske šolske ustvarjalnice. Šola prinese popoldanske družinske bralne urice. Starši, ne grozimo s šolo, prosim. Morda takšna grožnja zaleže za trenutek, a počasi in neopazno se take besede ponotranjijo v nekaj, do česar imamo odpor, kar nam želi škodovati. Saj ne želimo, da se otrok nekega dne obregne: »Pazi, še malo pa boš moral spet v tisto službo!«

Dragi starši in otroci, nabirajte si popotnice!

Dijaško pismo mora vsebovati daljnovidnost, skok v prihodnost. Čeravno mi s tem pisanjem ni treba poseči prek štirih let, si vse­eno predstavljam, da je pred menoj zanimivo leto. Dva letnika novincev, za katere se bodo kmalu v e-dnevniku pojavile slike in ob njih imena in priimki, ki se jih bom še pred prvim septembrom učil na pamet, kot me je naučila moja mentorica. Obenem bom poskušal uganiti, kakšna je njihova zgodba, in se ob tem nadčloveško motil. Drugi letnik bomo posvetili napornim temam znanosti, podnebnih sprememb in slovnice, a obenem še nepozabni Irski, ki jo bomo tudi zares doživeli in zarili svoje lopate v njihovo šoto. Tretji letnik je že tako z mislimi na »grško-španskem« izletu, z maturanti pa se bomo kalili v umetnosti presojanja knjižnih del in pisanja esejev. Vem, da jim ne bo lahko, a vem tudi, da bo čisto vsak od njih na koncu boljši pisec in s tem tudi brusilec svojih misli in idej. Čisto zadnjo uro pa bodo maturantje nazaj dobili svoje čisto prvo srednješolsko pisanje. Prigarani napredek bo ena od številnih šolskih popotnic za njihovo življenje, pa čeprav tega še ne razumejo zares. Ozaveščanje novih mejnikov ni samoumevno in morda prav zato včasih pozabimo, kaj vse nam daje šola.

In zato si, dragi starši in otroci, nabirajte popotnice. Otroci, vi v obliki znanja, spominov, veščin, smeha, zamisli, iz grenkih izkušenj pa stopajte močnejši. V šoli ni ničesar tragičnega, niti dokončnega, če se znamo zavzeti, se boriti in včasih tudi po­iskati pomoč.

In starši, skrbniki, rejniki – veselite se s svojimi mladostniki, jih vodite, obenem pa ne prevzemajte vsega dela nase. Z vsakim dnem so bližje vratom. To vam pišem kot starš-učitelj, učitelj-starš.

Nosila sem te po dvorišču in ti pela.

Držal sem te za sedež, da si zvozil.

Vodila sem te v šolo in nazaj.

Čakal sem te pozno v noč,

da se vrneš s treninga.

Sedaj čakava, da greš,

si sebi v ponos,

in se vrneš.

Midva bova vedno tu, za vrati.

Za nekimi vrati, M. M.

Milan Mandeljc FOTO: Dejan Javornik