Milan Mandeljc: »Rad bi dijakom pokazal, da so zelo privilegirani.«

Kaj je lastnost dobrega učitelja?

Predanost in da ne odstopa od svojih vrednot, načel. Da otrok ne gleda zviška, ampak ve, da so to njegovi soljudje in jim poskuša največ dati.

So profesorji, ki se trudijo z dijaki s posebnimi potrebami, učitelji v zavodih z otroki s posebnimi potrebami. Tam ne bodo nikoli imeli akademskih rezultatov, ki bi jih morda določali kot merljive rezultate kakovosti.

Akademskost je eden od vidikov, zagotovo pa ni glavni pokazatelj, ali je učitelj dober ali ne. Učitelji v popravnih šolah se ne borijo za izjemne rezultate na maturi, ampak za normalno funkcioniranje teh otrok. In če to ni dosežek, potem ne vem, kaj je.

Logo učitelj/ica 2025

Poučevati ste začeli že pri 15 letih v jezikovni šoli. Veliko so vam zaupali.

Zelo. Tudi jaz danes dijakom veliko zaupam. V raz­redu vsaj en test na leto popravljamo skupaj. Rečem jim, da verjamem, da me ne bodo okoli prinesli, da bodo do sebe še strožji popravljavci. Me ne izdajo.

Preverite, kako so popravili?

Včasih. Če zaupam, moram za tem stati, sicer bi bilo dvolično. Če goljufajo trije od tridesetih, a zato naj ne zaupamo 90 odstotkom preostalih? Zaradi 10 odstotkov, ki bodo vedno iskali izhode v življenju?

S tem, da jim zaupam, jih mogoče spomnim, da bodo imeli vsaj slabo vest, ko bodo poskušali goljufati. Tako ali tako pa je glavni test življenje.

Angleščina je danes vseprisotna. Je znanja pri dijakin­jah in dijakih več kot pred leti?

Veliko dijakov zna bolje komunicirati v neki globalni angleščini. Da bi se zviševalo znanje angleščine, če gledamo na njo kot lingvistiko in stroko, pa ne.

To je še vedno jezik, ki potrebuje pristop, sistem, slovnico … Ko znaš sam producirati idiomatsko plat jezika – pregovori, metafore, simboli v jeziku, kulturno specifično besedišče … – šele takrat lahko rečemo, da res dobro poznaš jezik.

Naši dijaki so zelo funkcionalni v angleškem jeziku, v njem radi tudi tekmujejo, ker se jim zdi, da jim je blizu. Nikoli še nisem imel dijaka, ki bi pri angleščini vprašal, za kaj bo to potreboval. O uporabnosti angleščine se ne dvomi, to je zavidljiva prednost.

Se odločajo tudi za višjo raven pri maturi?

Da. Četrtina ali tretjina generacije se za to odloči. Pa nismo šola, ki bi imeli ves čas vpis ali bili prestižna ljubljanska šola, kjer je to samoumevno.

Bi si pa včasih želeli še več ambicioznosti pri dijakih. Marsikdo je sposoben še veliko več, kot pokaže in kot je pripravljen delati. Zelo se kaže preračunljivost pri dijakih v zadnjih letih.

Če mi ni treba, ne bom. Ker fakulteta nima omejitve, ne vem, zakaj bi ure dajal še za to.

Milan Mandeljc. FOTO: Osebni arhiv

Zakaj se je to zgodilo?

Ker so generacija klik po­vratka. Znajo izračunati svoj vložek in izplen. Če ugotovijo, da je vložek prevelik za izplen, tega ne bodo več delali. Ne vsi, ampak večina.

Stvari ne delajo za samodokazovanje, za lastno ambicijo, ampak je račun zelo jasen. Kapitalizem je v vseh porah našega razmiš­ljanja, tudi dijaškega.

Vendarle pa pripravite dijake do velikih stvari. Kot je bil denimo muzikal.

Tik preden sem prišel na šolo, je moja mentorica Katja Balantič začela pripravljati muzikal. V Ameriki sem študiral angleščino ter filmsko in gledališko igro. Ko sem prišel, so potrebovali nekoga, ki bi pomagal.

Z otroki in še dvema mentorjema smo postali izvrstna ekipa, da smo naslednje leto delali avtorski muzikal. Napisal sem besedilo v angleščini, polovico besedil pesmi, ki jih je kolega Matic Smolnikar uglasbil. Prvi avtorski muzikal Neumrljivi (The Immortals) je bil v Kam­niku čisti bum – 22 razprodanih predstav s 300 ljudmi.

Morali smo se ustaviti, ker dijaki niso več zmogli. Na­slednje leto smo šli v še večji avtorski projekt muzikal Pleme (The Tribe), s katerim smo na državnem tekmovanju celo zmagali.

Lani ste znova odšli v ZDA, ko ste bili izbrani na izboru več kot 400 učiteljev angleščine z vsega sveta!

To je bila nepozabna izkuš­nja. Šesttedensko bivanje na univerzi v Montani. Vsak dan smo imeli od šest do osem ur intenzivnih predavanj o ameriškem sistemu, poučevanju, hkrati pa vsak dan ali vikend kulturne izkušnje.

Moja najljubša je bila Yellowstone, bili pa smo tudi pri staroselcih. Poglavar je povedal, da ima tudi belsko ime, da lažje ureja dokumente. In je povedal, da je Patrick Ložar. Pojasnil je, da se je prababica pred 150 leti poročila z belcem iz majhne evropske države.

Sem ga vprašal, ali je ta država Slovenija, in je bil čisto iz sebe, ker je res izhajal iz Bele krajine! Potomci Belokranjcev torej zdaj vodijo del rezervata na vzhodu Montane.

Kaj vas dela drugačnega od drugih učiteljev?

Poskušam biti ves čas navdušen nad tem, kar delam, tudi če včasih nisem. Ves čas se trudim pripeljati svet v učilnico. Kažem jim, kaj se dogaja v svetu, v novicah, kažem jim uporabnost tega, kar se učimo.

Da se ne bi zgodilo, da je učilnica nekaj čisto drugega kot svet. Tudi zato organiziramo ekskurzijo na Irsko, kjer gremo na vas, na farmo, da vidijo, kako tam dejansko živijo. Šola ni izven, je del življenja. Rad bi dijakom pokazal, da so zelo privilegirani. V

Ameriki sem spoznal učitelje z vsega sveta. Skupno nas je bilo izbranih 20, šest moških in 14 žensk. Samo tri ženske so znale voziti kolo, ker je to v njihovih državah nesprejemljivo. Samo ženske iz Evrope so znale plavati. V Turkmenistanu je plača učiteljice, ki dela enako kot jaz, 180 dolarjev na mesec.

Popoldne s sinom hodita na bliž­njo farmo, da pridelata hrano. Norvežani imajo v razredu od 15 do 20 dijakov, mi od 20 do 30, v najmanjšem razredu kolega iz Kameruna je 250 dijakov.

Zelo radi tarnamo, dokler nismo postavljeni v širši kontekst. Ta uči mene kot učitel­ja, mora učiti tudi dijake, da nismo otok, ki ga nič ne more zadeti, ampak smo del organizma, ki je živ, se giba in vsak majhen pretres povzroči val v celotnem mehanizmu.

Kako pa vidite učiteljice in učitelje v Sloveniji?

Slovenski učitelji so zelo kakovostni. Sem član slovenskega društva učiteljev angleščine. V našem društvu je ogromno predanosti, prostovoljstva, da bi navdušili mlade učitelje.

Če otroci vidijo, da si mi med sabo posojamo stvari in si pomagamo, potem bi tudi oni načeloma lahko razumeli, da je to dobro. Čeprav se dostikrat borimo za plače, pa je tisto, kar je včasih še pomembnejše, kako se nas obravnava in v kakšnih razmerah delamo.

Zdaj je kar nekaj priložnosti, da se spregovori o številu učiteljev, standardih, o delovnih pogojih.