Večina turistov obišče privlačno obalo, vredno pa se je podati tudi v gorato notranjost. »In ne pozabi na jezera,« me opozori spletni znanec, Nemec Peter, ki se je odločil, da bo tam preživel upokojenska leta preživel.

»Domačini so me prijetno presenetili s prijaznostjo, s svojo, za nemške razmere ne prav visoko pokojnino pa zlahka pokrijem vse stroške bivanja in nekaj mi ostane še za kakšno potovanje v zimskih mesecih, ko mraz tudi tukaj pokaže zobe.«

Peter že nekaj let živi v enem večjih albanskih mest Skadar (Shkodra), ki leži ob istoimenskem jezeru v bližini meje s Črno goro. »Ob prvem obisku sta mi bila všeč urejeno staro mestno središče in bližina jezera, kamor še danes rad odhajam na sprehod. Našel sem nekaj albanskih prijateljev in za silo se lahko sporazumevam v albanščini.

Pri urejanju uradnih zadev pa vseeno potrebujem prevajalca.«

Mesto Skadar poživljajo tudi veliki murali na pročeljih. FOTO: Igor Fabjan

Mestne skušnjave

Srečanje v prijetnem gostinskem lokalu ob porciji čevapčičev, pivu in sladici podobni baklavi je minilo v izmenjavi izkušenj s potepanj po balkanskih državah. Bogatejši za kopico nasvetov sem se do poznega večera potikal po mestnem središču.

Pozornost vzbuja nekaj mošej, bazilika in več velikanskih stenskih slik, ki krasijo sicer dolgočasna spalna naselja. Brez nelagodja sem pokukal tudi v na prvi pogled neprivlačne stranske ulice, saj je Peter zatrdil, da se tu počuti zelo varno. Tudi ponoči.

Tako sem se lahko v manj turističnih predelih čudil nizkim cenam v bogato založenih pekarnah, pestri ponudbi trgovcev s sadjem in zelenjavo, nenadejano pa sem dal popraviti še utrujene pohodne čevlje, ki so že lep čas klicali po zamenjavi. V naslednjih dneh so prišli kar prav. Najprej za obisk trdnjave Rozafa iz 14. stoletja in potem potikanje po jezerskih bregovih na obeh straneh meje.

Najlepše je s čolnom

Skadrsko jezero, največje jezero Balkanskega polotoka, leži na meji med Albanijo in Črno goro. Njegova največja globina znaša 44 metrov, po njem pa je posejanih kar petdeset otokov. Črnogorska stran je od leta 1983 del narodnega parka, kot pomembno mokrišče pa je zaščiten tudi albanski del.

Na jezerskem območju živi več kot štirideset vrst rib in več kot dvesto petdeset vrst ptičev. Med drugim je to pomembno zatočišče pelikanov in eno zadnjih velikih sredozemskih sladkovodnih močvirij. Jezero zaradi zaraščenega obrežja k sreči ni primerno za množični turizem, čeprav premore tudi večjo peščeno plažo pri vasi Donji Muriči.

Ob črnogorskem delu jezera je le nekaj manjših krajev, med katerimi je eden najlažje dosegljivih Virpazar. Gneča na skopo odmerjenih parkirnih prostorih in obilica gostinskih lokalov priča o priljubljenosti med pretežno dnevnimi obiskovalci. Gostilne slovijo po ribah, še posebno priljubljeni so krapi in jegulje.

K hrani postrežejo tudi dobra lokalna vina, saj so vinogradniki že davno spoznali, da je kvaliteta pomembnejša od kvantitete. Kraj ob globokem zalivu je odlično izhodišče za spoznavanje jezerskih lepot. V informacijskem središču lahko dobite številne koristne napotke. Tudi o najboljših krmarjih motornih čolnov in vodnikih, v družbi katerih se je najbolje podati na jezero. Praviloma so dobri poznavalci živalstva in rastlinstva.

Virpazar je eno od izhodišč za izlete s čolni. FOTO: Igor Fabjan

Turiste prevažajo z lesenimi čolni, na katere je pritrjen nadstrešek, pokrit s trsjem, tako da ne izstopajo v naravnem okolju. Naša plovba se je začela pod starim dvojnim ločnim mostom in se nadaljevala po plovni poti med trsjem. Vrstili so se tudi lokvanji z belimi in rumenimi cvetovi ter druge vodne rastline s plavajočimi listi. Nad njimi se odpirajo pogledi na presenetljivo obsežno jezero, ki fa z vseh strani obdajajo hribi.

Del jezera prečkata cesta in železniška proga, ki prestolnico Podgorico povezujeta s pristaniškim mestom Bar. S čolnom smo elegantno spremljali razčlenjeno obalo s številnimi zalivi in rti. Ob južnem delu se je zvrstilo nekaj napol opuščenih ribiških zaselkov, ki jih povezuje ozka ovinkasta cesta. Pred nekaterimi so nad vodo nameščeni drogovi, s preprostim mehanizmom, ki omogoča spuščanje in dvigovanje na ogrodje pritrjene ribiške mreže.

Kraljestvo pelikanov

Zaščitni znak narodnega parka je redek in zaščiten dalmatinski ali kodroglavi pelikan (Pelecanus crispus), ki prek kril lahko meri več kot tri metre. Pred leti jih je živelo na območju jezera le še kakšnih petdeset, zdaj pa jih je že več kot dvesto. Z malo sreče je mogoče naleteti vsaj na nekaj teh mogočnih ptic.

Niso pretirano plašne, saj se jim je mogoče približati na nekaj deset metrov, preden razprejo velika krila in se elegantno dvignejo v nebo. Običajno kmalu spet pristanejo na jezerski gladini. Pelikani se tako kot mnoge druge ptice hranijo z ribami. Nekoč so jih ribiči prav zato preganjali, a so k sreči spoznali, da naravni park z obiljem ptic prinaša še boljši zaslužek. Seveda zaradi turistov.

Mali Alcatraz že dolgo nima več zapornikov. FOTO: Igor Fabjan

Za opazovanje ptic je na kopnem postavljenih več opazovalnic, ki jih najpogosteje obiskujejo ornitologi. Ptice se v večjem številu zadržujejo tudi na otokih. Zato otočku Grmožur pravijo Otok ptic. Na njem času kljubujejo ostanki utrdbe, v kateri so bili nekoč zapori. Zato mu pravijo kar Mali Alcatraz.

Na otoku živijo tudi nestrupene vrste kač. Največje število ptic je mogoče občudovati na Galebjem otoku, kjer gnezdi največja kolonija srebrnih galebov (Larus argentatus) v Črni gori. Nenavadno je, da morske ptice gnezdijo na sladkovodnem jezeru. Med večjimi je mogoče pogosto videti še kormorane, čaplje in race, sove in orle pa že veliko redkeje.

Nekatere tu gnezdijo, nekatere najdejo na jezeru zimsko zatočišče, spet druge se ustavijo med vsakoletno selitvijo med severno Evropo in Afriko. Povprečna poletna temperatura jezera je 22 stopinj Celzija, zimska pa za polovico nižja. Tako le redko zamrzne. V jezerskih vodah uspeva več sto vrst alg, v okolici pa prevladujejo rastline, ki so značilne za sredozemsko in celinsko podnebje. Med njimi so tudi lilije in orhideje z značilnimi cvetovi.

Razgled za bogove

»Najlepših razgledov na jezero in pritoke boš deležen z višjih predelov,« izvem od zgovornih domačinov. »Predvsem v smeri Cetinja, od koder priteka reka Crnojevića.« Do kraja z imenom Rijeka Crnojevića je bilo treba premagati številne ovinke na ozki cesti, ki se vije med zaselki visoko nad jezerom.

Na koncu spremlja nekaj več kot deset kilometrov dolgo reko, ki se v velikih okljukih prebija mimo stožčastih gričev do Skadrskega jezera. Kraj s slikovitim kamnitim mostom in več gostinskimi lokali ter ponudniki voženj s čolnom je nekoč veljal za pomembno regijsko središče.

Rijeka Crnojevića je bila nekoč upravno središče. FOTO: Igor Fabjan

Danes je glavna privlačnost plovba s čolnom. Še bolj slikoviti pa so razgledi na reko in bližnje jezero, ki se ponujajo z okoliških cest.