

FOTO: Gettyimages

FOTO: Stefan Amer/Gettyimages

FOTO: Gettyimages

FOTO: Gettyimages

FOTO: Drazen Zigic/Gettyimages





Oddaljevanje med dvema v zvezi se največkrat začne tiho, s ponavljajočimi se očitki, neizrečenimi pričakovanji, čustveno hladnostjo … Malenkosti, kot so nepomita posoda, odvržena oblačila ali neodgovorjeno sporočilo, tako prenehajo biti zgolj vsakdanje nevšečnosti in postanejo dokaz domnevnega pomanjkanja ljubezni in spoštovanja. Prav skozi takšne drobne vsakodnevne trenutke se zakonska bližina gradi ali pa ruši. Katere so navade, ki neopazno uničujejo zvezo?
Nogavice na tleh, pozabljena obveznost ali odsotnost pozdrava ob prihodu domov lahko sprožijo veliko močnejši odziv, kot si ga dejanje zasluži. Razlog je, da partnerjevo vedenje pogosto razumemo kot sporočilo: »Ni mu mar zame«, »Ne spoštuje mojega truda« ali »Namenoma me ignorira.« Težava ni več v sami malenkosti, temveč v pomenu, ki ji ga pripišemo. Utrujenost, raztresenost ali stres začnemo razlagati kot brezbrižnost in sebičnost. Ko takšne domneve postanejo stalnica, življenjskega sopotnika ne vidimo več kot človeka, ki je naredil napako, temveč kot nekoga, ki nas namenoma prizadene. Preden sklepate, se vprašajte, ali obstaja tudi preprostejša razlaga. Namesto obtoževanja postavite neposredno vprašanje in sočloveku omogočite, da pojasni, kaj se je zgodilo in kaj se v resnici skriva za njegovim obnašanjem.

Besede: »Prizadelo me je, ker mi nisi odgovoril,« nimajo enakega pomena, kot: »Sebičen si in nikoli ne misliš name.« Prva izjava opisuje konkreten dogodek in vaše občutke, druga napada značaj. Ko se pogovor začne z besedami, kot so vedno, nikoli ali ti si takšen, se druga stran praviloma začne braniti. Namesto iskanja rešitve dva v zvezi začneta obujati stare zamere in dokazovati, kdo je bolj kriv. Izvirni problem ostane nerešen, oba pa se po pogovoru počutita manj povezana. Veliko bolje je opisati, kaj se je zgodilo, kako ste se ob tem počutili in kaj bi si želeli v prihodnje.

Kritika pogosto sproži obrambni odziv. Druga stran začne pojasnjevati, zakaj ni kriv, zmanjšuje pomen vaših občutkov ali odgovori z lastnim očitkom. Stavki, kot sta »Kaj pa ti?« ali »Ti delaš še hujše stvari,« morda za trenutek omilijo občutek krivde, vendar ne rešijo težave. V takšnem pogovoru si oba želita biti slišana, vendar nihče zares ne posluša. Cilj ni več razumevanje, ampak zmaga. Sčasoma se dva začneta iskrenim pogovorom celo izogibati, ker pričakujeta nov prepir. Že to, da prevzamete majhen del odgovornosti, lahko prekine ta začarani krog. Stavek »Razumem, zakaj te je to prizadelo« ne pomeni, da prevzemate vso krivdo, temveč da partnerjevih občutkov ne podcenjujete.
Pogost je vzorec, ko eden od zakoncev vztrajno želi rešiti težavo, drugi pa se zapre vase, molči ali se fizično umakne. Bolj ko prvi vztraja, bolj se drugi umika, njegovo umikanje pa pri partnerju, ki išče odgovor, povzroča še več frustracij. Kratek premor med prepirom je lahko zdrav, zlasti kadar so čustva premočna. Težava nastane, ko molk postane kazen, način nadzora ali izogibanja vsakemu neprijetnemu pogovoru. Tisti, ki je ignoriran, se lahko počuti zapuščenega, nemočnega in negotovega. Veliko bolj zdravo je reči: »Zdaj sem preveč razburjen za pogovor, vendar se bova k tej temi vrnila pozneje.«

Obveznosti, računi, otroci, služba in gospodinjska opravila lahko odnos hitro spremenijo v seznam nalog. Dva postaneta organizatorja skupnega življenja, ne pa več osebi, ki se poslušata, opazita in si izkazujeta nežnost. Potreba po popolnem nadzoru počasi privede do tega, da eden od partnerjev nenehno popravlja, opominja in določa, kako je treba stvari narediti. Drugi se zato začne počutiti kot zaposleni ali otrok, ne pa kot enakovreden življenjski sopotnik. Bližina se vrača skozi majhne pozornosti: hvaležnost, dotik, iskreno zanimanje za partnerja in čas, ki ga preživita skupaj brez telefonov in drugih obveznosti. Velike romantične geste ne morejo nadomestiti vsakodnevnega občutka, da vas partner vidi in ceni.
Dolgotrajna sovražna komunikacija ne izčrpava le čustveno. Raziskave kažejo, da sta zakonski stres in izrazito sovražno vedenje povezana s počasnejšim celjenjem ran ter višjimi vrednostmi vnetnih kazalnikov v telesu. To seveda ne pomeni, da vsak zakonski prepir škoduje zdravju, lahko pa dolgotrajna napetost postane pomemben vir kroničnega stresa.

Sprememba se začne pri prepoznavanju lastnega vedenja, ne le partnerjevih napak.
Konflikti sami po sebi niso dokaz slabega zakona. Razlika med trdnim in načetim odnosom pogosto ni v tem, ali se dva prepirata, temveč kako se vedeta, ko se ne strinjata. Cilj ni dokazati, kdo ima prav, temveč ohraniti medsebojno spoštovanje in občutek, da težavo rešujeta skupaj, ne drug proti drugemu, priporoča 24sata.hr.