Jeseni ne občutijo samo zunanje rastline, tudi sobne se umirijo in potrebujejo nekoliko drugačno nego, kot so je bile deležne v toplejših mesecih. Ne nazadnje tudi tiste, ki jih imamo na notranji strani oken, skozi steklo začutijo slabšo moč sonca in krajše dneve.
Taščin jezik med jesenjo in pomladjo zalivamo na šest tednov. FOTO: Ekaterina Budinovskaya/Getty Images
Zato je treba poskrbeti, da jih postavimo ob okna, obrnjena na jug, da bodo večji del dneva izpostavljene svetlobi. Ker sonce spreminja svojo pot po nebu, je treba najprej preveriti, da se na južni strani ne skrije za bujno rastje, potuje nad streho ali podobno. V tem primeru poiščemo okno, obrnjeno na katero drugo stran neba, kjer bodo razmere ugodnejše. Ker bo imelo sonce vedno manjšo moč oziroma bo svetlobe vse manj, je priporočljivo jeseni sobne rastline enkrat na teden obrniti, da bodo nekaj časa osvetljene z ene, nekaj časa z druge strani, v nasprotnem primeru se bodo v iskanju svetlobe upognile proti oknu in ostale tako ukrivljene.
Lahko se zgodi, da bo kakšna v tem času dobila rumene liste, ki se bodo posušili in odpadli. Gre za povsem normalen jesenski pojav, in dokler takšnih listov ni preveč, razloga za paniko ni, v nasprotnem primeru preverimo, ali nismo pretiravali z zalivanjem in so rastlini začele gniti korenine, kar imenujemo koreninska gniloba, mogoče pa je tudi nasprotno, namreč da smo na rastlino, ki so se ji začeli sušiti listi, nekoliko predolgo pozabili.
Če smo sobne rastline poleti postavili na prosto, je zdaj skrajni čas, da jih vrnemo pod streho. Ker rastline, ki pri nas krasijo prostore, izhajajo večinoma iz toplejših, celo tropskih podnebij, jih bo pri zunanji temperaturi, nižji od 12 stopinj Celzija, že močno zeblo. A preden jih prestavimo v njihov zimski dom, jih je treba presaditi. Če so v toplejših mesecih močno zrasle, jim namenimo večji lonček, a tudi sicer jih presadimo v novega in jim ob tem zamenjamo zemljo.
Če živimo v stanovanju z zelo nizko zračno vlažnostjo, je morda bolje razmisliti o lončnicah, ki jim takšno okolje prija.
Če jih bomo samo prestavili v prostor, bomo namreč z njimi v dom prinesli še kup žuželk, lahko celo plesni in podobne nadloge. Jeseni, ko se rastline pripravljajo na počitek, potrebujejo veliko manj vode kot v rastni fazi. Lahko sicer obdržimo urnik zalivanja, ki smo ga vajeni, le močno zmanjšamo količino vode, ki jim jo namenimo, prej pa preverimo, da je prst v lončku zares suha. Za to ne potrebujemo posebnih pripomočkov, dovolj bo prst, ki ga do prvega ali drugega členka (odvisno od višine lončka) potisnemo vanjo, če zatipamo vlago, z zalivanjem še počakamo.
Lahko se zgodi, da bo katera sobna rastlina v tem času dobila rumene liste, ki se bodo posušili in odpadli.
Ravno nasprotno pa velja za zračno vlažnost. To je treba zdaj pri večini rastlin povečati, še posebno pri tistih, ki izhajajo iz tropskih dežel. To storimo s pomočjo vlažilca zraka, ki je med kurilno sezono skorajda nujen. Če živimo v stanovanju z zelo nizko zračno vlažnostjo, je morda bolje razmisliti o lončnicah, ki jim takšno okolje prija. Mednje spada denimo taščin jezik, ki ne le da ne potrebuje vlažnega zraka, od jeseni do pomladi bo povsem dovolj, če ga zalijemo vsakih šest tednov. V suhem okolju odlično uspevajo še voščenke, juke, aloje, kalanhoje, klivije, večina kaktusov in sukulent.
