Odprt pogled v zvezde

Selfieja sicer s camero obscuro ne moreš kar tako narediti, vendar pa brez nje danes tega tudi ne bi mogel. Na podlagi camere obscure, pravzaprav iz nečesa tako preprostega, kot je škatla z luknjico, se je razvil fotoaparat. Navsezadnje je sodobni fotoaparat le tehnološko nekoliko bolj razvita camera obscura. Skozi luknjico camere obscure svetloba lahko pada na podlago v škatli in s tem tudi prenaša sliko od zunaj. Uporabljali so jo umetniki in znanstveniki, slikarji in astronomi.

Je najosnovnejša optična naprava za zajemanje slike. Čeprav je kot orodje preprosta, pa je zelo zanimiva in nam pove veliko o naravi in delovanju našega očesa. Da bi razložili, zakaj se slika v cameri obscuri obrne, bomo narisali potovanje svetlobe.

Predstavljaj si, da svetloba potuje v ravnih linijah. Na list si nariši neki predmet, recimo mačko. Zraven nariši veliko škatlo, ki ima na sredi luknjico – camero obscuro. Vzemi ravnilo in začni projicirati mačko skozi luknjico na steno škatle. Za začetek si izberi tri točke na mački, točko, ki je v višini luknjice camere obscure – to bo verjetno na njenem trebuščku, točko, ki je višje od luknjice – recimo na ušesih – in točko, ki je nižje od luknjice na mačkinih tačkah. Točka na mačkinem trebuščku, ki je v višini luknjice camere obscure, se bo projicirala v vodoravni liniji in se pokazala na drugi strani v enaki višini oziroma na sredi stene škatle. Če se postaviš na vrh mačke, na njena ušesa, in potegneš ravno linijo skozi luknjico, bo ta točka na drugi strani padla pod prejšnjo, ušesa so torej na dnu.


Prav tako, če z ravno linijo skozi luknjico projiciraš najnižjo točko mačke, njene tačke, bodo te zamenjale položaj in se pokazale kot najvišje ležeča točka. Slika mačke se je obrnila. Tako deluje tudi naše oko, slika, ki skozi lečo pade na mrežnico na zadnji steni očesa, je dejansko obrnjena na glavo. Da ne vidimo sveta obrnjenega na glavo, pa se moramo zahvaliti našim možganom. Ti sliko pravilno obrnejo. Lahko rečeš, da v resnici z očmi gledaš, vidiš pa z možgani.

Camero obscuro so kot orodje pri svojem delu uporabljali umetniki in znanstveniki. Slikarji so si z njo pomagali na primer pri poslikavi fresk v cerkvah, da so lažje ujeli prava razmerja in perspektivo. Astronomi so jo uporabljali pri opazovanju ozvezdij in drugih astronomskih pojavov, tako so se na primer pri opazovanju mrkov lahko izognili direktnemu gledanju v sonce in morebitnim poškodbam oči. 
 

Izdelaj svojo camero obscuro

Valj prereži tako, da dobiš dva dela, od katerih je eden dolg 2/3 in drugi 1/3. Čez odprtino daljšega dela nalepi kos peki papirja in nazaj prilepi krajši konec valja. Čez odprtino krajšega dela valja nalepi kos alufolije in na sredino naredi majhno okroglo luknjo. Pazi, da tesno zalepiš vse dele, da ne bo nobene špranje, skozi katero bi v valj lahko prišla svetloba. Camera obscura je pripravljena, povezni odejo čez glavo in poglej skozi odprtino daljšega dela valja. Ker gre za zelo preprost model camere obscure, boš verjetno lahko dobro videl le vire svetlobe – recimo luč ali odsev. Kaj zanimivega najprej opaziš?


Če opazuješ luč skozi camero obscuro in se ji približaš z leve proti desni, jo boš najprej zagledal v levem kotu in ne v desnem, kot bi pričakoval. Prav tako se bo zgodilo, če boš s camero obscuro potoval od spodaj navzgor in ujel luč. Najprej jo boš videl na dnu in ne na vrhu, kot bi znova pričakoval. Če je tvoja camera obscura narejena zelo natančno, boš morda lahko videl cele predmete in ugotovil, da sliko predmeta, ki ga opazuješ, obrne za 180 stopinj. Zakaj, misliš, se to zgodi?