

FOTO: Fizkes/Gettyimages

FOTO: Gettyimages

FOTO: Deagreez/Gettyimages

FOTO: Antonioguillem/Gettyimages




Strokovnjaki za medosebne odnose na podlagi raziskav poudarjajo, da določeni vzorci, ki izvirajo iz težkega otroštva, oblikujejo človekovo doživljanje sebe, drugih in v odrasli dobi vplivajo na način vzpostavljanja odnosov.
To je nekaj lastnosti, ki se pogosto pojavijo pri ljudeh, ki so odraščali v čustveno nestabilnem okolju.
Ljudje s travmatičnim otroštvom na svet pogosto gledajo skozi temnejšo prizmo, kar se odraža kot nezaupanje, sumničavost ali celo paranojo in občutke brezupa.
Slabe izkušnje vplivajo na osnovni občutek varnosti in kratijo zaupanje v ljudi, ki nekoga obdajajo.

Kadar nekdo v družini ni deležen potrditve lastne vrednosti, čustveno podporo išče zunaj doma.
Več energije zato vlaga v prijateljstva, odnose z učitelji ali mentorji, saj prav tam dobi priznanje in pozitivne kritike, ki mu jih doma primanjkuje.
Otroci, ki so redno izpostavljeni prepirom, kričanju in čustvenim izpadom, se naučijo, da je takšno vedenje normalno.
V odrasli dobi zato pogosto, namesto da bi se postavili zase, tolerirajo situacije, ki niso skladne z njihovo resnično vrednostjo.

Da bi se zaščitili pred preveliko bolečino, nekateri razvijejo strategijo čustvenega umikanja. Ko se zadeve zapletejo, se osebe s težkim otroštvom pogosto, namesto, da bi težave reševale, umaknejo.
Ta otežuje gradnjo globokih odnosov.
Odraščanje s starši, ki ne izkazujejo ljubezni, lahko ustvari občutek nevrednosti in krivde. Čeprav otrok verjame, da je na nek način ljubljen, tega občutka pogosto ne začuti.

Posledica je notranja lakota po ljubezni in težave s sprejemanjem sebe, kar onemogoča prepoznavanje prave naklonjenosti, spodbuja negotovost, ustvarja pogoje za bolezensko ljubosumje in dolgoročno vpliva na duševno zdravje, piše 24sata.hr.