Po Sloveniji: tam, kjer je sonce doma

Nad Selško dolino se od zahoda proti vzhodu razprostira mogočen skalnat rob. To je planota Jelovica. Strmo se spušča v dolino Selške Sore, na njenih pobočjih pa ležijo razpotegnjene vasi. Vse so obrnjene proti jugu, proti soncu. Zaradi tega je še kako ustrezen izraz, da so to vasi, kjer je sonce doma.

V Železnikih se zapeljemo v dolino potoka Češnjice. Vzpon na kakšnih 1100 metrov visok vrh je najbolje začeti kar v vasici Rudno. Takoj za vasjo je konec široke doline ob potoku. Svet se strmo vzpne in naslednjo uro preko senožeti še kako grizemo kolena. Vas Dražgoše je razpotegnjena in leži po celotnem pobočju. Med drugo svetovno vojno je bila do tal razrušena, tako da so vse zgradbe novejšega datuma. Vas je prava podoba slovenskega podeželja. Vse je kot iz škatlice, vaščani pa se še vedno poznajo med sabo in zanje je anonimnost življenja v velikem mestu velika neznanka.



Takoj nad vasjo se kolovoz, ki nas popelje na Dražgoško goro, strmo vzpne. Na trenutke skorajda prepadna, a starodavna pot, po kateri so nekdaj v dolino spravljali oglje in železovo rudo za plavže v Železnikih, je čisto prava mojstrovina in v perfektnem stanju. Po slabi uri hoda se povzpnemo na rob planote. Dražgoška gora ni čisto pravi vrh, ampak razpotegnjen vrh, ki se vleče od zahoda proti vzhodu. Ves je poraščen z gozdom in tako s pobočij ni pravega razgleda. Na planoti leži vrsta planin, ki pa se na žalost z vsakim letom bolj zaraščajo.


Tisti pravi razgled pa najdemo na vzletišču jadralnih padalcev. Takoj ob vzponu na rob planote zavijemo ostro na levo. Prečkamo pobočje in se znajdemo na makadamski cesti. Še enkrat zavijemo na levo in po nekaj minutah hoje se povzpnemo preko manjšega kuclja na obsežno, rahlo nagnjeno planino. Na njej nas pričaka vpisna knjiga, nekaj miz in klopc ter prelep razgled na Škofjeloško hribovje. Čudovit razgled odtehta skoraj dve uri hoje in 700 metrov višinske razlike, ki smo jih morali premagati.