Pokrajina rožnate soli in rdečega riža

To so nekateri vedeli že pred dobrim stoletjem, ko so tod našli svoj mir in navdih Vincent van Gogh, Paul Cezanne in številni drugi umetniki. Van Gogh je tu v dveh letih ustvaril okoli tristo umetnin, med katerimi mnoge zaznamujejo kontrastne barve, predvsem modra in rumena.

Zamočvirjena pokrajina velja za eno največjih mokrišč v Evropi. Pravcati naravni paradiž, v katerem se spreletavajo jate rožnatih plamencev in na stotine drugih privlačnih ptic.

Van Goghova upodobitev mesta Saintes Maries de la Mer. FOTO: Igor Fabijan

Na pašnikih, obdanih z lagunami in vodnimi kanali, se pasejo črni biki in beli kamarški konji, ki spominjajo na lipicance.

Velik del območja med morjem, rečnimi rokavi in vodnimi kanali je zaščiten kot naravni park in je že pol stoletja na Unescovem seznamu svetovne dediščine.

Otok za sladokusce

Avtocesta se z vodnimi površinami prepredene nižine ogne v velikem loku, a po­krajine vseeno ni težko spoznavati pobliže. Prepredajo jo lokalne ceste, ki povezujejo manjša mesta na obrobju naravnega rezervata in središče pokrajine Arles.

Katerokoli izmed mest je lahko primerno izhodišče za odkrivanje samosvojega sveta, v katerem vsak lahko najde kaj zanimivega.

Med zadnjim spogledovan­jem s pokrajino Camargue sem začel odstirati njene skrivnosti z zahodne strani. Na zemljevidu je mojo pozornost vzbudil otok Maguelone, ki leži v morski laguni. Cesta vodi v njegovo bližino skozi letoviško mestece Palavas les Flots.

Pokrajina vsepovsod preseneča z barvami. FOTO: Igor Fabijan

»V prvem krožišču zavijte levo in potem sledite ozki cesti, ki se ob peščenih sipinah vije med morjem in laguno,« me usmeri prijazna domačinka, ko že četrtič zaman iščem izhod iz labirinta ulic. Zaradi gradbenih del je bilo nekaj cest zaprtih in navigacija je tokrat zatajila.

Dobrodošel nasvet pa je bil brezhiben in po nekaj kilometrih sem si oddahnil na presenetljivo brezplačnem parkirišču. Po nočni nevihti je bilo polno globokih luž in blatnih kolesnic, a brezplačno parkiranje v tem delu francoske obale je pravcati luksuz. Nizek otoček, obdan s trstičevjem, je s kopnim povezan prek kratkega nasipa.

Prijeten drevored med žitnim poljem in vinogradi vodi do nekdan­jih gospodarskih poslopij, ki so preurejena v vinsko klet z restavracijo. Sem radi zahajajo ljubitelji lokalnih dobrot, saj gostom postrežejo z jedmi iz domače ekološke pridelave. Večino zelenjave in sadja pridelajo na bližnjih vrtovih, vinogradi, ki poraščajo velik del otoka, pa zagotavljajo dovolj kakovostnega grozdja za pridelavo ekološkega vina.

Naravni paradiž z rožnatimi plamenci in stotinami drugih zanimivih ptic. FOTO: Shutterstock

V bližini se bohoti starodaven park, sredi katerega se pne katedrala sv. Petra. V dolgi preteklosti so jo pogosto uporabljali tudi kot utrdbo, danes pa je najbolj znana po junijskem festivalu srednjeveške glasbe.

Rožnata sol

Bližnji obalni letoviški kraji kažejo precej drugačno podobo. Med najbolj privlačne spadata Le Grau de Roi in Le Grande Motte, ki se postavljata z marino in dolgo peščeno obalo.

Ob vodnih kanalih mestnih središč je vedno živahno, saj se tam vrstijo restavracije in butične trgovine. Najbolj priljubljeni pa so gostinski lokali ob morju, ponujajo namreč slikovite poglede na sončne zahode.

Obala se tod stalno spreminja s peščenimi nanosi, ki jih ustvarjajo valovi, veter in reka. Tako je nekdanje pristanišče Aigues Mortes danes oddaljeno od morja kar pet kilometrov.

Mesto iz 13. stoletja vzbuja pozornost že od daleč, saj je v celoti obdano z visokim srednjeveškim obzidjem, nad katerim se dvigujejo mogočni obrambni stolpi. Vanj je mogoče vstopiti skozi nekaj mestnih vrat, a promet je močno omejen in zato se je pametno od avtomobila posloviti na katerem od parkirišč pred obzidjem.

V blagem podnebju uspevajo tudi palme. FOTO: Igor Fabijan

Mestu so med drugim dali pečat vitezi templjarskega reda, danes pa je v celoti prilagojeno potrebam turizma. Za obrambnimi zidovi se ob mreži ozkih cest stiskajo nizke hiše, v katerih so restavracije, trgovine in butični hoteli.

Okolico zaznamujejo soline, v katerih so pridobivali sol že stari Rimljani, Soline so pomembne še danes, saj v njih letno pridelajo okoli 500.000 ton soli. Zanimivo je, da ni snežno bela, temveč rahlo rož­nato obarvana, zaradi vsebnosti mikroskopsko majhnih alg. Alge so tudi vzrok za pisano obarvane solinarske bazene in okoliške plitvine, ki se v nekaterih delih leta spremenijo v kričeče rožnate zaplate.

Solinarska polja je mogoče obiskati samostojno ali v okviru vodenega ogleda. Najbolje peš, s kolesom ali turističnim vlakcem. V mesecih, ko ne poteka delo na solinarskih poljih, se lahko po skoraj nezemeljski pokrajini podate tudi z avtomobilom.

Za vstop je treba odšteti od 13 do 40 evrov, odvisno od načina raziskovanja solin.

Ptičji paradiž

V rečni delti stalno ali občasno živi več sto vrst ptic. Od pisanih vodomcev do belih čapelj in rožnatih plamencev. Najlepšo priložnost za opazovanje ptičjega sveta ponuja ornitološki park Pont de Gau.

Tu sem končno lahko občudoval plamence iz neposredne bližine, saj so navajeni človeka. Čeprav so ves čas videti zaposleni s hranjenjem, se jim je težko zelo približati.

Ko že misliš, da boš naredil prvovrstno fotografijo, se na dolgih nogah počasi odmaknejo stran. Kadar pa se počutijo ogrožene, razprostrejo velika krila in se elegantno dvignejo v zrak. Takrat se pokažejo v vsej svoji lepoti, saj razkrijejo najbolj živo obarvane dele kril.

Uživati je mogoče na dolgih peščenih plažah. FOTO: Igor Fabijan

Riževa polja sredi Evrope

Rečne naplavine v delti Rone so zelo rodovitne, kar omogoča pridelovanje sadja in zelenjave. Dobro uspevajo tudi vinska trta, žito in celo riž. Riževa polja so prava popestritev, saj v Evropi ni prav veliko krajev, kjer bi jih lahko videli.

Z nasipi obdana polja spomladi poplavijo z vodo iz namakalnih jarkov, septembra pa jih osušijo in riž strojno požanjejo. Tukaj pridelani riž dosega visoko ceno. Še posebno avtohtona sorta rdečega riža, katerega rdečkasta lupina je nastala z naravno mutacijo.

Najpogosteje je naprodaj v polnozrnati obliki, saj tako ohrani poseben okus, ki spominja na oreščke. Z jedmi iz kamarškega riža se lahko razvajamo v številnih restavracijah. Med drugim iz njega pripravljajo odlično pael­lo, ki je francoska različica ene najbolj znanih španskih jedi z rižem, rakci in žafranom.

Ob vodnih kanalih mestnih središč je vedno živahno, saj se tam vrstijo restavracije in butične trgovine. FOTO: Igor Fabijan

Del suhih ravnic obsegajo pašniki, na katerih se pasejo značilni beli konji in črni biki. Večji del leta živijo na prostem in so tako videti napol divji. Bike redijo za bikoborbe, nad konji pa bdijo kamarški kavboji, imenovani les gardians.

Romarsko mesto

Po vožnji čez skoraj nenasel­jena prostranstva sem prispel do enega najbolj nenavad­nih krajev. Saintes Maries de la Mer obdajajo morje, peščene sipine in vodni kanali. Tod je še posebno živahno 24. in 25. maja, ko se mesto spremeni v eno največjih romarskih središč Francije.

Romanje je po­svečeno romski zavetnici sveti Sari, udeležujejo pa se ga Romi iz vse Evrope in celo Brazilije. Nad pisanim dogodkom se je navduševal že Vincent van Gogh, o čemer pričajo številne njegove slike.

Skozi mesta so speljani vodni kanali. FOTO: Igor Fabijan

Reprodukcije njegovih umet­nin so postavljene na različnih koncih mesta, pri­bližno tam, kjer so bili verjetno ustvarjeni originali. In tako se lahko med sprehajanjem prelevimo v slavnega slikarja, saj lahko podoživljamo poglede na mestne predele, kot jih je videl umetnik. Mnoge podobe, predvsem pa katedrala, so še vedno takšne, kot so bile pred poldrugim stoletjem.

Le da jih na slikah namesto avtomobilov obdajajo polja sivke in pašniki z belimi konji.