Por ima rad pognojena tla in vlago

Por je pri nas izjemno priljubljena vrtnina, ki ne sme manjkati ne na vrtu ne na mizi. Če ga sadimo v pravilnih intervalih, si lahko priskrbimo svežega za vse leto; vzgajamo ga lahko iz semena ali sadik. Prve setve opravimo že marca in aprila v zaprtih prostorih, sadike maja presadimo na prosto. Pobirali ga bomo poleti in jeseni, junija in julija pa sejemo sorte, ki lahko prezimijo.

Tokrat sejemo seveda na prosto, precej na redko, če ne bo dovolj, pozneje redčimo na petnajst centimetrov razdalje, med vrsticami pa trideset. Poleti sejani bo praviloma zrasel do konca jeseni, tako da ga lahko poberemo pred zimo. Vendar ne bo nič narobe, če ga pustimo na gredah, pod snegom bo počival, spomladi pa rasel naprej. Za pridelek, ki bo prezimil, sadimo sorto carentan, ki jo lahko pustimo na gredah ali spravimo v zasipnico. Prezimne sorte so krajše in bolj odebeljene.

Poznali in gojili so ga že v antiki, vendar so ga stari Grki, Rimljani in Egipčani uživali predvsem v zdravstvene namene, priporočali so ga tudi za dober glas. Danes ga obilo uporabljamo v kuhinji, tudi namesto čebule, saj ima nekoliko blažji okus.

Por, ki je kot lukovka v sorodu s čebulo in česnom, potrebuje za dobro rast dobro pognojena tla, lahko s hlevskim gnojem ali organskim gnojilom. Potrebuje tudi vlago, v sušnem obdobju ga moramo zalivati, vendar pazimo, da ga sadimo v prepustno zemljo, če bo voda zastajala, bo začel propadati. Za ustrezno vlažnost zemlje poskrbimo z bogato zastirko, lahko ga tudi večkrat osujemo.


Zelo pomembno je, da ga sadimo v ustrezno soseščino, saj si je z dobrimi sosedi v pomembno pomoč. Medtem ko korenje odganja porovo zavrtalko, por prežene korenjevo muho. Dobri sosedje so še paradižnik, peteršilj, solata, endivija, lahko jih gojimo tudi v mešanih posevkih. Kot večina rastlin ne mara sorodnikov, zato ga ne sadimo s čebulo in česnom, pa tudi s stročnicami se ne razume dobro, zato ga ne sadimo s fižolom ali grahom.

Čeprav nekateri uživajo samo spodnji del, to je bledo rumeno steblo, pa je bolj ali manj temno zelene liste škoda zavreči. So zelo okusni, sicer nekoliko trši, zato jih skuhamo ali dušimo, medtem ko svetla stebla lahko uživamo tudi surova.