Rok Kunaver: »V seriji Najini mostovi sem zelo uspešno upodobil lik precejšnjega goveda od človeka.«

Zna pa še kako dobro zaigrati tudi malce zlobne like, kot smo lahko videli v priljubljeni seriji Najini mostovi. Karizmatični igralec je v resnici eno veliko srce, izžareva nadprijetno energijo. Z nami je delil nekaj svojih razmišljanj. Ki se dotaknejo.

Te dni veliko razmišljam o ... 

Svetu. Prav zares, ni mi všeč, kako nismo več v stiku z ničimer. Ne drug z drugim, ne z naravo, ne s svojimi hotenji, željami in potrebami. Venomer si govorimo, samo še tole, potem pa ja, pavza in čas za moje potrebe ...

In tako v nedogled. Glede na to, da se je človeštvo zelo razvilo, predvsem tehnološko, bi morali delati manj za več in ne več za manj in tako imeti čas, da se razvijemo še duhovno.

Ljubljana je ljubljena ...

Uf, to je bil moj prvi celovečerni film, kje je že to. (Nasmeh.) In – kakšen debi! Režiser starosta slovenskega filma Matjaž Klopčič, direktor fotografije Tomislav Pinter ...

Veliko sem se naučil od teh dveh starih mačkov. Ker sem bil zelo zvedav in me je vse zanimalo, sem malo slabše opravil svoje igralsko delo, saj sem bil utrujen od vseh informacij. No, ampak bilo je zelo koristno za naprej. Saj igralec raste predvsem z izkušnjami.

Biti igralec ...

Je zame privilegij. Privilegij, da lahko brskam po sebi in odkrivam različne vsebine, ki jih potem pred kamero ali na odru dostavim gledalcem in s tem mogoče za trenutek koga razbremenim, razjezim, postavim pred vprašanje ali odgovor, skratka, se dotaknem.

Na odru ...

Je čas drugačen. Je svet drugačen. Živim neko drugo življenje.

So vloge in je vloga, ki ...

Ni igralska. Ki je življenjska. In ta je največji privilegij med vsemi. To je vloga biti mož moji čudoviti Nataliji in oče moji najdražji Eli.

Lutke, ker ...

So zabavne in izziv jim je vdihniti življenje. Je pa paradoks, da odkar sem član LGL, igram manj lutkovnih predstav, kot sem jih, preden sem postal član.

Prej je obstajalo v Dravljah še Lutkovno gledališče Jožeta Pengova in tam sem odigral kar nekaj lutkovnih predstav, takoj po študiju na AGRFT, tudi v Mini teatru sem sodeloval v dveh.

No, odkar sem v LGL, pa večinoma igram dramske predstave za otroke, mladino in tudi odrasle.

Polna luna?

Glasbeno-gibalna predstava. Mislim, da je fajn. Če pa referirava na Zemljin satelit, starejši ko sem, bolj vpliva name in bolj me meče. (Smeh.)

Čez črto?

Na to predstavo sem zares ponosen. Naredili smo jo med tem nesrečnim obdobjem, iz katerega bi lahko izstopili močnejši, se pa bojim, da smo šibkejši.

To je bila epidemija covida-19. In zgodila se je meni zelo zanimiva stvar, otroci, ker je tudi njim bila namenjena, so jo sprejeli zares dobro, še po več kot letu so me hčerini sošolci spraševali o njej in referirali na nekatere like.

To se zgodi silno redko. Torej, nekaj se je zgodilo med to predstavo pri otrocih. Ampak je žal že šla s programa.

Otroško občinstvo ...

Najbolj iskreno in odzivno. Res rad igram zanj.

Moje odraščanje ...

Razen mamine bolezni, ima zahrbtno obliko multiple skleroze, in sprejemanja bolezni, da mami ne more več normalno hoditi ali recimo premakniti prsta, jaz pa nasprotno poln mladostne energije, zabavno večino časa.

Bil sem zelo zelo energičen otrok, tako, da je tisti, ki je izumil žogo, kar naredil uslugo mojim staršem. (Smeh.)

Trenutek, ki mi je spremenil življenje ...

Nekaj jih je. Vendar sem ugotovil, da v življenju ni veliko odločitev, vsaj tistih zares pomembnih, ki jih mora človek sprejeti. To, kaj boš zares delal in s kom boš preživel življenje, morda še kakšni dve malenkosti in – življenje je pod kapo.

Tako da je ta trenutek pri meni zagotovo tisti, ko je Natalija vkorakala v prostor in sem jo zagledal.

Spet in znova bi ponovil ...

Vse prijetne neumnosti, ki sem jih storil v življenju. Te dajejo občutek živeti.

Rad se spominjam ...

Vsega. Življenje gradimo na izkušnjah in napakah. Rad se spominjam tudi vseh napak, ki sem jih storil, saj me delajo boljšega in modrejšega.

Biti častni gardist ...

Ojoj, to sem bil pa mlad, da se morda niti nisem zavedal tega privilegija, kateri elitni rod Slovenske vojske smo bili. Bilo je pa zelo težko, naporno, ampak tudi zabavno in lepo.

Dobil sem prijatelja za vse življenje in izkušnje, ki jih mladi fantje dandanes, ko se trudijo postati možje, skoraj ne morejo več pridobiti.

V seriji Najini mostovi ...

Sem zelo uspešno upodobil lik precejšnjega goveda od človeka, če se lahko tako izrazim. (Smeh.)

Prizorišča snemanja Usodnega vina v Vipavi so me navdihnila ...

Tako zelo, da si želim enkrat tam živeti.

Najljubši spomin na Svingerje?

Izkušnje, ki sem jih pridobil, ko sem bil dva meseca vsak dan pred kamero, in čudovita produkcijska ekipa Mangart, da o krasnih in zabavnih soigralcih ne izgubljam besed.

Smo garali, ampak smo se imeli fajn.

Avioni?

Prva celovečerna glavna vloga v sinhronizaciji risank. Kar nekaj jih je bilo po tem. Sinhronizacija je zares moja velika strast, rad jo delam.

Moja varna oaza ...

Moja družina.

Verjamem v ...

Moč skupnosti. Predvsem v tem kapitalističnem obdobju, ko nas poskušajo prepričati, da smo vsi individualisti, vedno bolj vidim, da smo ljudje zelo socialna bitja, in to ne skozi zaslone in neke aplikacije.

Videti in čutiti se moramo. Pa je vse takoj precej lažje.

Zaplešem, ko ...

Hočem ženi pokazati, kako jo ljubim.

Na motorju ...

Uživam in se prepuščam svobodi.

Mladostni idol?

James Dean, Upornik brez razloga, ne vem, kako se je plakat z njegovo podobo in tem naslovom znašel na moji steni, ampak to, da si upornik brez razloga, me je vedno navdihovalo.

Če bi lahko, bi si v filmu želel igrati s hollywoodskim zvezdnikom ...

S tistim, ki bi me dohajal v moji ljubezni do ustvarjanja vsebine.

S Chrisom Hemsworthom naju povezuje ...

Glas za Optimusa Prima. No, on je pač v originalu, jaz v slovenski sinhronizaciji. Imava neko voditeljsko globino v glasu, pa res velike bicepse. (Smeh.)

Kinovstopnica, ki sem jo shranil ...

Včasih sem shranjeval vse. Res sem veliko in rad hodil v kino. Hranil sem vse vstopnice, dokler jih ni oče vrgel stran, ker je mislil, da je to pač neki neuporaben papir v neki škatli. Joj, sem bil jezen ...

Ampak glavni spomini na vsa ta kina s prijatelji, prvimi simpatijami so ostali v glavi.

Smeh, ker ...

Ga imam rad in je resnično pomemben, če ne že pol zdravja, kot pravijo.

Najboljši nasvet mi je dal ...

Oče.

Ne bi mogel brez ...

Deskanja na valovih, motorja, igre, družine, žene ... Ne nujno v tem vrstnem redu.

Za hribom ...

... so doma zeeloo posebni ljudje s posebnim župnikom. (Nasmeh.)

Veselim se ...

Življenja in vsakega dne posebej. Vsaj trudim se.

V prihodnjem življenju bom ...

Polž. Da bom končno malo počasnejši. (Smeh.)