Starejše tare osamljenost

Večina starejših živi doma z zakoncem, vedno več pa jih je v stanovanju ali hiši na stara leta samih, med temi je več žensk. Zaradi daljše življenjske dobe se povečuje število bolnikov in invalidov (pogosti spremljevalki tretjega življenjskega obdobja sta depresija in demenca), hkrati pa je vedno več tudi osamljenosti. Stiska je še večja za tiste, ki imajo nizko pokojnino in nimajo bližnjih ali so odnosi z njimi slabi. Vsak od nas kdaj potrebuje samoto, a nujno tudi druge ljudi, tako v dobrem kot v slabem.
Kako bomo živeli v starosti, je močno odvisno od tega, kako smo živeli v mladosti in zrelih letih. Kdor je vse življenje skrbel za zdrav življenjski slog in negovanje dobrih medosebnih vezi, bo imel lepšo starost kot tisti, ki se je na vse to požvižgal. Da bomo na stara leta čim dlje lahko kolikor toliko samostojno živeli doma, moramo razmišljati dolgoročno. Pametno je načrtovati, kaj bomo počeli po upokojitvi, ter pravočasno poskrbeti za čim bolj udobno in varno bivanje (npr. kopalno kad zamenjati s prho, stanovanje urediti v pritličju hiše, kupiti stanovanje v bloku z dvigalom). Ko zaradi opešanosti starejši človek ne more več skrbeti zase, a se (še) ne more ali ne želi preselil v dom starejših občanov (DSO), je upravičen do pomoči na domu (cena je odvisna od sofinanciranja občine), zelo dobrodošlo je dnevno varstvo, ki ga običajno izvajajo DSO, naročiti je mogoče dostavo kosila na dom … V veliko pomoč so tudi prostovoljci (npr. brezplačni prevozi za starejše), ki so zlasti pomembni za tiste brez svojcev ali če ti za njih ne znajo oziroma ne morejo skrbeti. Med prostovoljci je veliko upokojencev – morda bi tudi vi lahko postali eden od njih.

Stvar odločitve?

Seveda na počutje in doživljanje staranja vplivata tudi naš značaj oziroma tip osebnosti in prevladujoč odnos družbe do starostnikov. Če živimo sami, še ni rečeno, da smo osamljeni. Odprti, družabni, pozitivno naravnani ljudje bodo tudi v starosti lažje živeli sami (ali z drugimi) kot vase zaprti, tihi, nekomunikativni, saj znajo negovati odnose in vzpostavljati nove, prav tako se bolj dejavno soočajo z izzivi, ki jih prinaša življenje. Razumejo in čutijo, da prijatelji in znanci ter vpetost v lokalno okolje njihovo življenje bogatijo in osmišljajo. Tudi v samoti praviloma znajo poiskati dejavnosti, ki jih bogatijo in veselijo. Kako lepo, prav navdihujoče je videti starejšega človeka, ki se kljub omejitvam trudi živeti polno in izpolnjujoče, z občutenjem hvaležnosti. Danes je na voljo veliko (tudi brezplačnih) dejavnosti, namenjenih starejšim, da vsakdo lahko najde kaj zase. Le odločiti se je treba, zbrati voljo pa tudi sprejeti povabilo sorodnikov, sosedov, znancev na klepet ob kavi, kosilo, izlet, sprehod.
Pomembno je tudi znati prositi za pomoč in sam dati pobudo za druženje. Ko se človek enkrat zapre vase in med štiri stene, lahko postaja vedno bolj nezadovoljen, nergav, neprijeten za druženje in na koncu resnično osamljen. Letos je zaradi koronavirusa vse našteto precej oteženo, še posebno težko je bilo med epidemijo, ko je bil telefonski pogovor za mnoge edini stik z zunanjim svetom.

Psihologinja Julija Pelc iz Lukovice opaža, da si kot družba prizadevamo poskrbeti za starostnike, žal pa v kulturi, ki v ospredje postavlja moč in ideal popolnosti, potiskamo potrebe starostnikov na njen rob. »Se zavedate, da smo vsi v istem kolesju časa? Kar kažemo v odnosu do njih danes, se zrcali v mlajših od nas. Ostanimo povezani in spoštljivi, da nekoč ne bomo osamljeni tudi sami.«