Ste letos že srečali te kuščarje? Pridejo tudi na brisače

Srečujemo jih na travnikih, gozdnih robovih in svetlih gozdovih celinske Evrope. Na območju Slovenije, Istre in Dalmacije pogosto srečujemo kuščarice iz rodu Podarcis, med njimi pozidno in dalmatinsko oziroma kraško kuščarico.

Pri dalmatinski kuščarici telo brez repa meri do približno 6,5 centimetra, rep pa je lahko skoraj dvakrat daljši. Zato se nam žival na prvi pogled zdi precej večja, kot je v resnici. Ko plenilec zgrabi kuščarja za rep, se ta lahko odlomi na za to prilagojenem mestu. Odtrgani rep se še nekaj časa premika in tako zamoti napadalca, kuščar lahko medtem pobegne. Rep znova zraste, vendar ima po navadi drugačno barvo in obliko.

Ko so v težavah, se znebijo repa. FOTO: Victor Sarychev/Getty Images/500px Plus

Kuščarji svojo telesno temperaturo uravnavajo s pomočjo okolja. Zato jih zjutraj pogosto vidimo negibno ležati na toplih kamnih, pozneje pa se umaknejo v senco ali razpoke, kadar postane prevroče.

Z vonjem označujejo ozemlje ter prepoznavajo spol, tekmece in morebitne partnerje. Številni imajo na temenu glave svetlobno občutljiv temenski organ, imenovan parietalno oko. Pomaga jim zaznavati svetlobo, uravnavati dnevni ritem in se orientirati po položaju sonca.

Ker so hladnokrvni, se radi sončijo. FOTO: Max Perrini/Getty Images

Barva trebuha lahko razkriva položaj med samci. Dalmatinske kuščarice imajo lahko bel, rumen ali oranžen spodnji del telesa. Raziskave kažejo, da so oranžni samci pogosto večji, imajo močnejši ugriz in so uspešnejši v spopadih za ozemlje.

Majhni kuščarji jedo predvsem žuželke, pajke in druge členonožce. Prav zato so koristni prebivalci vrtov, kamnitih zidov in okolice hiš. Nekatere vrste občasno zaužijejo tudi sadje ali druge dele rastlin.

Leta 1971 so znanstveniki 10 italijanskih kuščaric prenesli na hrvaški otoček Pod Mrčaru pri Lastovu. V naslednjih desetletjih so njihovi potomci razvili večje glave, močnejši ugriz in drugačno prehrano. Začeli so jesti bistveno več rastlin, v njihovih prebavilih pa so odkrili celo posebne strukture, ki pomagajo pri prebavi rastlinske hrane. Primer velja za eno najbolj znanih opazovanj hitrih evolucijskih sprememb pri vretenčarjih.