Štiri stvari, ki jih otroci staršem nikoli ne odpustijo

Obstajajo napake, ki jih otrok pogosto ne zna ubesediti. Kljub temu, da še nima razvitega jezika za zapletena čustva, pa zelo dobro čuti, ali se ob starših počuti varno ali ne. Prav te zgodnje izkušnje pa pustijo trajne posledice. Tudi ko odraste, postane samostojen in uspešen, se lvedno znova vrača k občutkom iz otroštva. Ne gre za to, da bi morali biti starši popolni, takšnih ni. Gre za izkušnje, ki jih otrok doživlja kot izgubo čustvene povezanosti in se globoko vtisnejo v njegov spomin. Katere so te, niza stil.kurir.rs. 

Čustveno zanemarjanje

Za otroka ni najbolj uničujoč odprt konflikt, temveč odsotnost odziva. Ko njegova čustva ostanejo neopažena, neprepoznana ali neizrečena, začne verjeti, da njegov notranji svet ni pomemben. Lahko joka, se veseli, ali ga je strah, vendar ne dobi potrditve, da so njegova čustva za odrasle pomembna. Sčasoma se začne prilagajati: manj izraža čustva, redkeje prosi za pomoč in vse manj zaupa lastnim občutkom. Navzven je lahko miren in priden otrok, v sebi pa nosi breme čustvene osamljenosti, ki ga pogosto spremlja tudi v odraslosti. Najbolj boleča ni posamezna izkušnja, temveč ponavljajoč občutek, da ob sebi nima nikogar, ki bi ga res razumel in se povezal z njim.

FOTO: Gettyimages

Nenehna kritika namesto sprejemanja

Otrok, ki odrašča v okolju, kjer namesto sprejemanja prevladuje kritika, razvije globok občutek manjvrednosti. Tudi kadar starši kritizirajo iz skrbi ali dobrih namenov, otrok to razume drugače in ponotranji prepričanje, da je z njim nekaj narobe in da mora biti drugačen/boljši, da bi bil vreden ljubezni. Posledice tega so v odrasli dobi nizka samozavest, perfekcionizem, strah pred neuspehom in močna odvisnost od mnenja drugih.

FOTO: Gettyimages

Pomanjkanje čustvene varnosti

Otroku ni pomembno le, kaj mu starši povedo, temveč tudi, kakšno je vzdušje doma. Če so starši en dan ljubeči, naslednji pa hladni, enkrat razumevajoči, drugič razdražljivi, otrok ne razvije občutka stabilnosti. Živi v nenehni pripravljenosti in razmišlja, kako se mora obnašati, da ne bo zavrnjen ali deležen hladnega odnosa. Takšen vzorec se prenese tudi v odrasle partnerske odnose, kjer oseba nenehno opazuje partnerjevo razpoloženje in svoje vedenje prilagaja njegovim odzivom. Čustvena negotovost ni en sam dogodek, temveč okolje, v katerem se živčni sistem nauči živeti v stalni napetosti.

Pogojevanje ljubezni

Ena najglobljih ran nastane, ko otrok dobi občutek, da je ljubljen le pod določenimi pogoji. Sporočila, kot so: »Rad te imam, kadar si priden,« »Sprejemam te, če izpolnjuješ moja pričakovanja« ali zavračanje naklonjenosti kot kazen, otroku sporočajo, da si mora ljubezen zaslužiti. Posledično v odraslosti nezavedno išče odnose, v katerih mora ljubezen nenehno dokazovati in si jo prislužiti. To je namreč model, ki ga je spoznal že v otroštvu.

FOTO: Gettyimages

Otroci svojih ran običajno ne znajo opisati z besedami, kot so: »Manjka mi čustvena podpora« ali »Ne počutim se varnega.« Preprosto živijo s temi občutki. Čeprav lahko odrasel človek kasneje marsikaj predela in razume, zgodnje izkušnje pogosto še naprej vplivajo na njegovo samopodobo, občutek varnosti in način vzpostavljanja bližnjih odnosov. Pri tem ne gre za obtoževanje staršev, temveč za razumevanje, kako močno prve življenjske izkušnje oblikujejo človekov notranji svet in zakaj jih je pomembno prepoznati tudi v odraslosti.