Uporabne informacije glede sušenja perila

V hladnejših mesecih se znajdemo pred zagato. Zunaj so megla, mraz, dež, na balkonu perilo stoji kot okras, sušilnega stroja nimamo ali ga preprosto ne želimo uporabljati vsak teden. In potem naredimo najbolj logično stvar: perilo razpnemo v stanovanju. A prav z mokrimi oblačili v prostor spustimo veliko dodatne vlage, ki lahko hitro skvari udobno bivanje z vztrajnim rosenjem oken, vonjem po zatohlem, v najslabšem primeru tudi plesnijo.

Ko perilo sušimo v stanovanju, v bistvu delamo preprosto stvar: vodo iz tkanin prestavimo v zrak. V trenutku, ko oblačila postanejo suha, vlaga ne izgine – samo preseli se. Najprej je v prostoru nevidna, potem pa jo začnemo opažati: na oknih, ki se zjutraj ali zvečer zarosijo, v kotih kot hlad in vlaga ...

Če perilo razprostremo na radiator, se zdi, da smo našli hitro in učinkovito rešitev. A v resnici s tem naredimo več škode kot koristi. Res se suši hitreje, toda vsa voda iz tkanin gre naravnost v zrak okoli radiatorja. Ker toplota dviguje zrak, se vlažen zrak hitro razširi po prostoru, pogosto pa se nato zaleti v hladnejše stene ali okna. Rezultat poznamo: rosenje, zatohlost in večja možnost za kondenz in plesen.

Nikoli ne sušite perila na radiatorju. FOTO: Hazal Ak/Getty Images

Problem se pojavi pozimi, saj takrat večinoma zračimo manj. Okna ostanejo zaprta, ker želimo obdržati toploto. Hkrati so stene in okenski okvirji hladnejši. In ko se topel, vlažen zrak sreča s hladno površino, nastane kondenz, torej voda na steklu ali steni. Zato se nam pogosto zgodi, da je na prvi pogled vse v redu, potem pa se na oknih pojavijo drobne kapljice, v kotu za omaro nastane temnejši madež, stena se obarva rumeno, pojavi se vonj, ki ga ne odpravimo niti z dišečimi svečami. Ko imamo enkrat v stanovanju plesen, se je je izjemno težko znebiti.

Idealno bi bilo, če bi lahko perilo sušili v sušilnici ali kje zunaj, če pa to ne gre, v stanovanju izberemo prostor za ta namen. Idealno je, da to ni spalnica (tam želimo suh zrak za dober spanec). Če imamo možnost, sušimo v prostoru, ki ga lahko zapremo. Prostor, v katerem sušimo perilo, naj ima okna. Vsakodnevno zračenje je obvezno, pomembno pa je, da je način pravi. Namesto da je okno odprto na kip dve uri (in se sproti ohlajajo stene), naredimo kratko, intenzivno zračenje: odpremo okno na stežaj za nekaj minut. Če lahko, ustvarimo prepih. Tako vlago spravimo ven, ne da bi stanovanje popolnoma ohladili. Če se v prostoru okna redno rosijo, je to znak, da nečesa ne počnemo prav. Obrišimo kondenz, prezračimo in preverimo, ali perilo sušimo prepogosto v istem prostoru brez odvajanja vlage.

Obešajte tako, da bo med posameznimi kosi dovolj zračno. FOTO: Liudmila Chernetska/Getty Images

Pomembno je tudi, da perilo pred obešanjem dobro ožamemo. Če dodamo dodatni ožemalni cikel, iz pralnega stroja vzamemo še manj mokro perilo. Manj vode v tkanini pomeni manj vlage v zraku in hitrejše sušenje. Perilo obešajmo čim bolj zračno. Kosi se ne smejo dotikati drug drugega ali biti celo naloženi drug čez drugega. Razporejeni naj bodo tako, da lahko zrak kroži. To namreč skrajša sušenje, zato se vlaga manj časa zadržuje v prostoru.

Če perilo sušimo pogosto in se okna pogosto rosijo, nam lahko pomaga razvlažilnik. Ni nujen za vsak dom, a v stanovanjih z manj zračenja, slabšo izolacijo ali že prisotnimi težavami z vlago je nujen. Če živimo z majhnimi otroki, starejšimi ali ljudmi, ki imajo astmo, alergijo ali občutljive dihalne poti, smo še toliko bolj pozorni. Če se madeži vračajo, če se plesen pojavlja na več mestih ali če vonj po vlagi ne izgine, tudi ko perila ne sušimo, takrat razmislimo o meritvi vlažnosti zraka (preprost merilnik) in po potrebi tudi o strokovnem pregledu.