

Najlaže gre z vzorci, pri katerih ni treba loviti ujemanja. FOTO: Image Source/Getty Images

Pri enobarvnih pazimo, da ni presledkov. FOTO: Mactrunk/Getty Images

Odvijamo postopoma, po 10 cm hkrati. FOTO: Stockfour/Getty Images



Samolepilne tapete so poceni, pogosto pa se nam zdi, da so tudi preprosto sredstvo za ureditev videza doma. Slednje pa ni vedno res, saj je lahko, če nismo natančni, učinek ravno nasproten od želenega. Če želimo lep rezultat, moramo najprej poskrbeti za osnovo: podlaga mora biti gladka, čista, suha in čvrsta. Proizvajalci priporočajo, da pred začetkom odstranimo prah in maščobo, zapolnimo razpoke in luknjice ter steno oziroma les po potrebi tudi pobrusimo. Največji del uspeha je pravzaprav skrit v prvem traku. Če tega ne postavimo povsem ravno, se napaka prenese naprej in vsak naslednji nanos le še bolj odstopa. Zato se dela lotimo z libelo oz. vodno tehtnico ali laserjem in si na steno najprej zarišimo navpično začetno črto. Tapete ne odlepimo cele naenkrat, ampak le prvih nekaj deset centimetrov, nato jo sproti gladimo od sredine proti robovom. Tako lažje preprečimo mehurčke, gube in zamike.
Najpomembnejši je pravilni nanos prve tapete.
Poleg vodne tehtnice ali laserja bomo za nanos potrebovali še merilni trak, svinčnik, oster olfa nož, kovinsko ravnilo ali široko gladko lopatico za rez, plastični gladilec in mehko krpo ali gobo za čiščenje stene. Pred lepljenjem okrog vtičnic in stikal izklopimo elektriko ter odstranimo pokrove. Samolepilne tapete praviloma ne marajo grobih, izrazito teksturiranih, prašnih ali vlažnih površin. Na takih stenah oprijem ni zanesljiv, je zapisano opozorilo v navodilih. Če nismo prepričani, kako se bo material obnesel, se splača najprej naročiti ali kupiti vzorec in ga nekaj dni pustiti na steni. Tako hitro vidimo, ali tapeta drži, ali se robovi odlepijo in kako je vzorec videti pri naši svetlobi.
Prav tako ne smemo hiteti pri rezanju. Pasice raje narežemo z nekaj centimetri rezerve zgoraj in spodaj, presežek pa odrežemo šele na koncu. Če se pojavijo mehurčki, jih najprej poskusimo iztisniti z gladilcem. Kadar se pasica očitno zamakne, jo je bolje previdno dvigniti in poravnati, kot jo na silo vleči naprej. Če tapete šele spoznavamo, je najbolj varna izbira vzorec, pri katerem nam ni treba natančno loviti stika med sosednjima pasicama. To so predvsem nežne teksture, drobnejši motivi in nekatere navpične črte.
Najzahtevnejša izbira je praviloma velika slika oziroma mural, ker se pri njem vsak zamik hitro opazi. Tudi izraziti geometrijski motivi in vzorci z natančnim ponavljanjem zahtevajo zelo mirno roko in dobro poravnavo. Enobarvna tapeta se zdi na prvi pogled preprosta, vendar do začetnikov ni najbolj prizanesljiva, saj se pri njej hitro opazijo spoji, rez in morebitna odstopanja. Če se projekta lotevamo prvič, se nam pogosto bolj splača začeti na manjši in ravni površini kot na veliki steni. Zelo hvaležne so stranice ali fronte pohištva, hrbtne stene polic, notranjost omar, manjše niše ali ena poudarjena stena, kjer napake niso tako očitne in je material lažje poravnati. Če se dela nočemo lotiti sami, je najbolje poklicati pleskarja ali tapetnika z izkušnjami pri lepljenju samolepilnih tapet.

