Te živali ne more pregrizniti niti lev s svojim močnim zobovjem

Obstaja osem vrst luskavcev, ki se nekoliko razlikujejo po obliki, velikosti in barvi. Vsi so nočni in lahko plavajo na kratke razdalje, nekateri plezajo po drevesih, drugi pa si gradijo podzemne brloge. Najmanjši so črnotrebušni luskavci, ki jih najdemo v tropskih deževnih gozdovih v Afriki in tehtajo le 3,6 kg. Poleg Afrike je domovina luskavcev tudi Azija. Značilne luske so iz keratina, enakega materiala kot človeški nohti. Prekrivajo skoraj vse telo od stožčaste glave do konca dolgega debelega repa in so tako močne, da luskavca ne more pregrizniti niti lev s svojim močnim zobovjem. Ko so ogroženi, se zvijejo v kroglo. To jim pomaga zaščititi trebuh in obraz, ki nista prekrita z zaščitnimi luskami. Iz tega položaja lahko sproščajo smrdljivo tekočino iz žleze na dnu svojih koničastih repov ter s smradom odženejo plenilce.

Luskavci imajo dolge gobce in še daljše lepljive jezike. Ti so kot nalašč za lovljenje njihove najljubše hrane, mravelj in termitov. Luskavčev jezik je lahko dolg do 72 centimetrov, kar je včasih toliko kot celotno telo brez repa. En sam luskavec lahko v enem letu poje do 70 milijonov žuželk. Med hranjenjem zapirajo ušesa in nosnice, da se žuželke na begu ne bi skrile vanje. Luskavci so samotarji in so aktivni večinoma ponoči. So ogrožena vrsta. Njihove luske nimajo dokazane zdravilne vrednosti, a jih v tradicionalni kitajski medicini uporabljajo za pomoč pri težavah, kot je artritis. Vsako leto zaradi lusk in mesa krivolovci pobijejo več deset tisoč luskavcev. To ni tragično samo zaradi rdečenja vrste, ampak je slabo za okolje. Luskavci so za okolje, kjer živijo, neprecenljivi, saj odstranjujejo škodljivce in pomagajo rastlinam bolje rasti. Mimogrede: vsako tretjo soboto v februarju praznujemo svetovni dan luskavcev.

Z dolgim lepljivim jezikom lovijo mravlje in termite. FOTO: Darrenbradleyphotography/Getty Images

Zaradi lusk in mesa jih pobijajo krivolovci. FOTO: Neil Aldridge/Getty Images