

So ena redkih vrst prašičev, ki jih ne ohranjamo zaradi mesa. FOTO: Pespiero/Getty Images

V nasprotju z drugimi prašiči ne rijejo po zemlji. FOTO: Kailee Harvey/Getty Images

Deset dni stari mladiči FOTO: Tirc83/Getty Images



Kunekune je majhna domača pasma prašičev, ki izvira z Nove Zelandije, kjer so jo tradicionalno gojili Maori. Ime kunekune v njihovem jeziku pomeni okrogel ali debelušen, kar dobro opiše njihovo čokato, zaobljeno telo. Posebnost pasme je, da ne izvira iz klasičnih evropskih komercialnih linij, temveč naj bi bili njihovi predniki na Novo Zelandijo pripeljani že v 19. stoletju, verjetno z ladjami kitolovcev in trgovcev iz Azije ali Evrope. Kunekune so nizke rasti, z izrazito kratkimi nogami in kratkim, širokim gobcem. Odrasli samci običajno tehtajo med 90 in 120 kilogrami, samice med 60 in 90 kilogrami, kar je precej manj od industrijskih pasem. Značilna sta dva viseča kožna mešička pod spodnjo čeljustjo, ki sta genetska posebnost pasme, čeprav se lahko pojavi tudi samo eden ali nobeden. Dlaka je lahko dolga in valovita, pozimi se zgosti, kar jim omogoča dobro prilagojenost hladnejšemu podnebju.
Zaradi umirjenega temperamenta so primerni za terapevtske programe.
Ena najzanimivejših lastnosti je njihova sposobnost paše. Zaradi kratkega gobca ne rijejo globoko po zemlji, temveč večinoma jedo travo in druge pašne rastline. Na kakovostnem travniku lahko večji del prehrane dobijo zgolj s pašo, kar je med prašiči redkost. So sicer vsejedi. Pasma slovi po mirnem in družabnem značaju. Kunekune so inteligentni, hitro se navadijo na rutino, prepoznajo skrbnike in se dobro razumejo z drugimi živalmi. Zaradi umirjenega temperamenta so primerni za manjše kmetije in tudi za terapevtske ali izobraževalne programe na podeželju. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila pasma na robu izumrtja, saj je ostalo le nekaj deset čistokrvnih živali. Z načrtnim vzrejnim programom jim jo je uspelo ohraniti in stabilizirati populacijo. Danes je ena redkih domačih pasem prašičev, ki se goji predvsem zaradi ohranjanja genetske raznolikosti, sonaravne reje in tradicionalne dediščine, ne pa zaradi intenzivne proizvodnje mesa. Odlično se obnesejo tudi kot ljubljenčki.

